Slovenci, cesarju iskreno vdan narod

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 27. oktober 2016 / 23:41

Povoda za ta pogovor sta dva, prvi je cesarski, drugi osebni: 21. novembra bo minilo sto let od smrti našega cesarja Franca Jožefa, ugledni slovenski zgodovinar Peter Vodopivec pa je 7. julija dopolnil sedemdeset let. Cesarja povzdigujemo, zgodovinarja sprašujemo.

Prav na dan stote obletnice cesarjeve smrti je pri založbi Modrijan napovedan izid kapitalne nove knjige. Slovenska zgodovina je njen naslov, 864 strani v dveh zvezkih, avtorji ste trije, poleg vas še vaša kolega Peter Štih in Vasko Simoniti. Je ta 21. november zgolj naključje?

»Datum je določila založba, ki želi knjigo predstaviti na slovenskem knjižnem sejmu. Datum zgolj po naključju sovpada s stoto obletnico smrti Franca Jožefa. In ker ste že omenili tudi mojo obletnico: osebno imam občutek, da je od smrti Franca Jožefa preteklo že zelo veliko časa, od leta mojega rojstva pa precej manj. To nazorno kaže, kako relativno je doživljanje časa in kako oseben je naš občutek za čas.«

Cesar in Slovenci

Ena od knjig, ki je o cesarju izšla za časa njegovega življenja, je imela naslov Naš cesar. Ali so naši predniki tudi sicer doživljali cesarja kot svojega, »našega«?

»Seveda! Franc Jožef je bil za naše prednike (prababice in pradede) njihov cesar in vladar, Habsburška monarhija pa njihova domovina. Medtem ko so bili z domovino in njenimi vladami pogosto nezadovoljni, so Franca Jožefa vzneseno slavili, se mu zahvaljevali za domnevno naklonjenost, mu zatrjevali vdanost in zvestobo in se nanj obračali s prošnjami, naj jim bo naklonjen tudi v prihodnje. V slovenskem zgodovinopisju tako prevladuje mnenje, da so bili Slovenci cesarju in cesarski hiši iskreno vdan narod, pri čemer so svetlo, neokrnjeno podobo cesarja in cesarske družine v svojih očeh vse do propada monarhije ohranjali ne le preprosti kmetje, temveč tudi mnogi meščani. Cesar Franc Jožef naj bi bil pri Slovencih med habsburškimi vladarji sploh najbolj priljubljen, med avtorji vznesenih hvalnic ob cesarjevih in dinastičnih praznikih kakor tudi žalostink ob tragičnih izgubah, ki so prizadele vladarsko hišo, pa so bili ugledni slovenski literarni ustvarjalci od Lovra Tomana, Josipa Stritarja in Simona Gregorčiča, prek Franca Ksaverja Meška in Luize Pesjakove do (manj uglednih, vendar nič manj priljubljenih) Antona Funtka in Silvina Sardenka. Ti se v svojih slavilnih pesmih, kot je opozoril Igor Grdina, niso opazneje oddaljili od predmarčnega obrazca slovenske slavilne poezije, ki ga je izoblikoval Jovan Vesel Koseski, ko je 'povezal porajajočo se nacionalno idejo in habsburški dinastični patriotizem', in so ga le bolj ali manj nedomiselno obnavljali in posnemali.

Toda Slovenci v izražanju ljubezni in vdanosti vladarju in dinastiji v tedanji monarhiji niso bili nič posebej izjemni. Cesar Franc Jožef je bil vse do svoje smrti najpomembnejša politična ikona monarhije in njegova dominantna pojava je imela veliko privlačno, sredotežno moč. Skrajno negativne sodbe o Francu Jožefu in njegovem vladanju so se večinoma izoblikovale šele po njegovi smrti in po razpadu monarhije, medtem ko je v času svojega življenja poosebljal legitimnost, trajnost in trdnost. Javno izražanje kritičnih stališč na cesarjev račun in račun dinastije res ni bilo mogoče, saj je bil zakon o »razžalitvi veličanstva« tog in strog in so ga lahko oblasti hitro uporabile zoper kritika, ki jih je izrekel. Kritike na račun Franca Jožefa in na račun njegovih vladarskih odločitev je bilo tako tudi na Slovenskem mogoče slišati in prebrati šele, ko cesarja in monarhije ni bilo več. Vseeno bode v oči, da so bili med posebej glasnimi kritiki Franca Jožefa po propadu monarhije možje, ki so ga v času, ko je bil še živ in ni še nič kazalo, da bo monarhije kmalu konec, na vsa usta slavili in hvalili.«

Kaj pa obratno: kašen je bil cesarjev odnos do Slovencev? S(m)o bili zanj le slovanski živelj, ki je prebival v kakih petih od njegovih kronskih dežel? Kaj več kot to?

»O tem, kaj je Franc Jožef sploh vedel o Slovencih in kako je presojal slovenske narodne želje in zahteve, ni znanega nič konkretnega, vsaj jaz ne vem, da bi to poizkušal kdo natančneje raziskati in ugotoviti. Slovenski veljaki, ki so bili pri cesarju v avdienci ali pa so se z njim kako drugače srečali, so sicer večkrat izjavili, da je bil o konkretnih zadevah, o katerih so z njim govorili, dobro poučen, hkrati pa se hvalili, kaj vse so mu, medtem ko jih je pazljivo poslušal, sami povedali. Francu Jožefu (ali pa morda njegovim svetovalcem) se je zdelo tudi primerno, da je ob obiskih slovenskih krajev spregovoril kakšno slovensko besedo ali na postavljeno vprašanje kratko odgovoril v slovenščini, kar je med prisotnimi in pri poročevalcih v časopisju vedno znova povzročilo veliko navdušenje. Toda v isti sapi so se komentatorji v časopisju in politični veljaki, ki so prišli s cesarjem v stik, pritoževali tudi nad cesarjevo enostransko obveščenostjo in njegovim slabim poznavanjem razmer in nacionalnih odnosov na jugu monarhije ter drug drugega prepričevali, kako je treba (povedano z besedami ljubljanskega župana Ivana Hribarja) storiti vse, da bo 'naš glas končno le dospel do Njega', saj bo 'modrost in pravičnost Njegova' le tako 'dovela nas do naših pravic'.

Pričakovanja, da bo cesar, če bo dobro obveščen o razmerah v deželah s slovenskim prebivalstvom, podprl slovenske težnje in zahteve, so bila seveda brez kakršnekoli osnove. Po mnenju avstrijskih zgodovinarjev Karla in Michaele Vocelke Franc Jožef tako kot v številnih drugih vprašanjih tudi v odnosu do Slovanov ni imel določneje izoblikovanih stališč. Če so mu bili pod vplivom vzgoje na dunajskem dvoru v mladosti in še leta 1848 bliže Čehi kot Madžari, se je pozneje bal panslavizma in slovanskih nacionalizmov, od poravnave (nagodbe) z Madžari in začetka dualizma leta 1867 pa je podcenjeval probleme nenemških in nemadžarskih narodov in rušilno moč njihovih nacionalnih gibanj. V zaostrenih nacionalnih razmerah v avstrijski polovici monarhije v zadnjih desetletjih pred prvo svetovno vojno je resda zavračal militantni nemški nacionalizem in se zavzemal za potrpežljivo dogovarjanje z Madžari, toda za odločnejše poseganje v nacionalne spore in spopade ni imel niti politične moči niti jasnih predstav o tem, kaj bi bilo mogoče ali treba storiti.«

Novembra bo pri Cankarjevi založbi izšla tudi knjiga o cesarju in v njej vaša razprava z naslovom Cesar Franc Jožef in Slovenci. Torej prav o tem, o čemer se pogovarjava. Nam lahko povzamete še kak poudarek iz nje?

»V članku med drugim ugotavljam, da so imeli ne le preprosti ljudje, temveč tudi mnogi slovenski politiki in izobraženci v drugi polovici 19. stoletja in še v letih pred prvo svetovno vojno podobne predstave o ljubeznivem, svojim podanikom naklonjenem cesarju in skrajno neprijaznih cesarjevih svetovalcih kot Levstikov Martin Krpan. Tako omenjam pismo literarnega zgodovinarja Frana Levca pisatelju Janezu Trdini iz leta 1883, v katerem Levec meni, da je cesar Slovencem res »nagnjen« (tj. naklonjen), medtem ko je cesarjevo spremstvo sestavljeno iz samih 'slavofobov'. Podobnega mnenja so bili tudi dopisniki in komentatorji slovenskih časnikov, ki so bralcem sporočali, da je Franc Jožef Slovencem kljub 'nepravičnim cesarskim vladam' 'vedno pravičen', pri svojih obiskih slovenskih krajev pa se je lahko prepričal, 'kako perfidna in lažnjiva poročila so mu dohajala' in kako 'v Avstriji ni zvestejšega in vdanejšega naroda od slovenskega'.

Da so se Slovenci 'otroško … zanašali na krono', saj naj bi verjeli, da bo njihovim željam, če bodo pridobili cesarja, ugodila tudi vlada, je v svoji kulturno-politični in slovstveni zgodovini pisal tudi Ivan Prijatelj. Pesnik in pisatelj Josip Stritar je leta 1883 Francu Jožefu v slavilni pesmi zaklical, naj ne posluša 'svetovanja njih', ki 'zlobno govorijo', da 'svobode zlate vreden ni Slovan', ljubljanski župan Ivan Hribar pa je na slavnostni seji ljubljanskega mestnega sveta ob petdeseti obletnici vladanja cesarja Franca Jožefa leta 1898 trdil, da Slovenci 'v visoki birokraciji ne nahajamo prijateljev' in se zato 's tem večjim zaupanjem približujemo viteškemu cesarju in gospodarju', ki se ga 'oklepamo s tem večjo ljubeznijo'.«

V okvir cesarjevega razmerja s Slovenci sodijo tudi njegovi obiski v tistih kronskih deželah, v katerih so živeli Slovenci. So bili pogosti? Je kateri od njih še posebej zanimiv?

»Kot v knjigi, ki ste jo omenili, piše kolegica dr. Eva Holz, je Franc Jožef prvič obiskal slovenske kraje že leta 1850, nato pa je prišel še večkrat (točnega števila njegovih obiskov nisem zasledil). Ob vseh obiskih so se seveda ob poteh in železniških progah, po katerih je potoval, zbirali prebivalci iz bližnjih in daljnih naselij, ki so ga navdušeno pozdravljali, v slavnostno okrašenih mestih in krajih, ki jih je obiskal, pa so mu pripravili slovesen sprejem. Vsak obisk je po svoje zanimiv, toda eden najbolj slovesnih in najdaljših je bil njegov obisk ob proslavi 600. obletnice prihoda Štajerske in Kranjske pod habsburško oblast v začetku julija 1883. Cesarju so tedaj organizirali pravo popotovanje po slovenskem delu Štajerske in Kranjski, ki se je začelo pri Radgoni, se nadaljevalo prek Maribora, Ptuja, Rogaške Slatine in Ljubljane, Franc Jožef pa je po bivanju v Ljubljani obiskal še Notranjsko in Gorenjsko (Begunje in Bled). Cesarja je povsod pozdravljala množica ljudi z lokalnimi veljaki in ponekod tudi belo oblečenimi deklicami na čelu, Fran Šuklje pa je v svojih, po prvi svetovni vojni objavljenih spominih pisal, da je v Ljubljani 'na lastne oči videl, kako so na cesti pokleknile kmetska dekleta, ko se je cesar mimo njih peljal v svoji kočiji'. Po Šukljetovem mnenju je bila za tedanje cesarske slovesnosti značilna običajna 'zmes hlinjenja' in 'pristnega patrijotičnega navdušenja', pri čemer pa je bilo v vznesenem čaščenju cesarja 'tudi mnogo istinske gorečnosti'. Vseeno cesarja ob njegovih obiskih niso vsi samo častili in pozdravljali. Predstavniki dolenjskih mest se mu tako leta 1883 niso le poklonili, temveč so kratko srečanje z njim izrabili tudi, da so mu predali prošnjo, naj jih podpre v njihovih prizadevanjih za čim hitrejšo uvrstitev gradnje dolenjske železnice v vladni železniški program. Podobno so se nanj z različnimi prošnjami ob njegovih obiskih obračali tudi drugod.«

Poslednji vladar stare šole?

Cesar je vladal neverjetnih 68 let (1848–1916), dlje je bi bil na prestolu le francoski kralj Ludvik XIV. (72 let), obema se počasi približuje sedanja angleška kraljica Elizabeta. Kakšen je bil slog njegovega vladanja?

»Kot v v slovenščino prevedenem življenjepisu Franca Jožefa, ki ga je leta 1990 izdala Mladinska knjiga, omenja njegov francoski življenjepisec Jean Paul Bled, se je Franc Jožef na stara leta v pogovoru z ameriškim predsednikom Theodorjem Roosveltom sam opredelil za poslednjega vladarja stare šole. Toda ta (samo)opredelitev je le delno točna. Franc Jožef je morda svet res v marsičem dojemal kot 'človek stare šole', toda v isti sapi je bil skoraj vso 68 let dolgo dobo svojega vladanja razpet med tradicijo in moderno. V procesu naglega družbenega, gospodarskega in političnega spreminjanja v drugi polovici 19. stoletja, ki se mu Habsburška monarhija nikakor ni mogla izogniti, je moral ves čas popuščati tudi sam. Ne z navdušenjem, neredko tudi ne s prepričanjem, a vendarle večinoma v realističnem spoznanju, da ni nič večno, da so spremembe neizogibne in da je končno, kot bi danes moderno rekli, tudi Habsburška monarhija del Evrope, zaradi česar bi bil prevelik zaostanek za njenimi razvitejšimi državami zanjo polom. Slika Franca Jožefa, ki jo slikajo njegovi življenjepisci, je slika človeka brez posebnih talentov in brez posebnega programa, a vseeno slika realističnega, vestnega in umirjenega uradnika, ki je združeval v sebi občutek za dolžnost, natančno poznavanje dosjejev in – glede na dolgo življenje – bogate življenjske izkušnje, pri tem pa tudi imel samega sebe za nepogrešljivega.«

Cesarska predhodnika Franca Jožefa Marija Terezija in Jožef II. sta monarhijo modernizirala v globokih in obsežnih reformah in morda prav s tem preprečila, da bi jo zadela usoda Francije in revolucije. Bi tudi cesar Franc Jožef lahko preprečil konec svoje države, če bi bil sam manj birokratski in manj konservativen? Če bi imel, kot se reče, več posluha za razbiranje znamenj časa?

»O tem, kaj bi bilo, če bi bilo, zgodovinar težko sodi. Osebno sem prepričan, da bi Franc Jožef sam težko preprečil propad monarhije, tudi če bi bil drugačen. Kot sem že omenil, Franc Jožef po mnenju avstrijskih življenjepiscev Karla in Michaele Vocelke v drugi polovici 19. stoletja ni imel niti zakonskih možnosti, da bi odločneje posegal v politične razmere in na strankarsko-parlamentarno prizorišče, niti pravih idej, kaj bi bilo treba spremeniti. Sta pa prav oba avstrijska zgodovinarja z analizo osebne korespondence Franca Jožefa z materjo Zofijo in soprogo cesarico Elizabeto prepričljivo pokazala, da Franc Jožef ni bil tako suhoparen in brez čustev, kot se je dolgo trdilo. Koliko je razumel svoj čas in njegova znamenja, je seveda drugo vprašanje, da pa ni bil nasprotnik vseh sprememb in je pristajal na počasno spreminjanje in postopno demokratizacijo, je danes jasno. Karl in Michaela Vocelka celo pišeta, da je Franc Jožef ne le podpiral, temveč celo spodbujal uvedbo splošne volilne pravice (za moške) v avstrijski polovici monarhije leta 1906, kar vsekakor kaže, da ni bil povsem brez posluha za razbiranje znamenj časa.«

V prvi svetovni vojni, v katero je na čelu svoje vojske prvi stopil ravno naš cesar, so propadli trije imperiji, poleg habsburškega tudi ruski in turški, nemški je bil poražen, britanski in francoski izčrpana, okrepile so se le ZDA … Avstro-Ogrske najbrž tudi z božjo pomočjo ni bilo mogoče rešiti?

»O tem, ali je imela monarhija pred prvo svetovno vojno še možnosti za preživetje in ali ji ni prav svetovna vojna zadala zadnjega udarca, so mnenja različna tudi v slovenskem zgodovinopisju. Profesor Vasilij Melik je konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let preteklega stoletja ugotavljal, da so se nacionalna nasprotja v monarhiji pred prvo svetovno vojno res ves čas zaostrovala, da pa je bilo kljub nestrpnosti in sovraštvu povsod še precej pripravljenosti za sporazumevanje in kompromise. Najrazličnejši načrti za nacionalno pravičnejšo preureditev monarhije naj bi pričali ne le o krizi države, temveč tudi o njeni še vedno živi življenjski moči, saj – kot je dejal Melik – za umirajoče običajno ne pišemo programov. V tej luči lahko po Meliku tudi zgodovinar le ugiba, ali bi, če ne bi bilo vojne, v monarhiji prevladali sredotežni ali sredobežni tokovi, toda sam je bil prepričan, da je 'vojna vse odločila'.

Čeprav v svojih gledanjih na Habsburško monarhijo ogromno dolgujem profesorju Meliku, osebno nisem povsem tega mnenja. Nesporno je pač, da so bili narodni in strankarski voditelji v Habsburški monarhiji – pa tudi njen državni vrh – kljub mednacionalnim sporazumom v nekaterih deželah in številnih načrtih, kako jo preurediti, leta 1914 še zelo daleč od konkretnejših dogovorov o tem, kaj bi bilo treba storiti za umiritev nacionalnih nasprotij in takšno preureditev države, da bi bila sprejemljiva za vse njene narode. Vojna je v tej luči morda pospešila njen propad, ni pa 'vse odločila'.«

Naši predniki, tako klerikalni kot liberalni, so razpad Avstro-Ogrske doživeli kot »osvobojenje«. Pa je to tudi res bilo?

»Za slovenske strankarske voditelje in slovensko prebivalstvo, ki je v letih 1917/1918 podprlo t. i. majniško gibanje za 'Jugoslavijo', je bila ta predvsem sinonim za narodno državo, ki bo uresničila slovenske težnje po narodni samoupravi in samostojnosti. Novo nastala jugoslovanska kraljevina z leta 1921 sprejeto vidovdansko ustavo, ki je po francoskem zgledu državne nacije uzakonjala jugoslovansko državno in nacionalno enotnost, je bila zato za večino slovenskih političnih elit, izobraženstva in prebivalstva nedvomno veliko razočaranje. Toda v isti sapi je bila Kraljevina SHS (od leta 1929 Kraljevina Jugoslavija) za Slovence velik napredek, kar so priznavali celo nasprotniki vidovdanskega sistema. Z univerzo v Ljubljani, razvejano mrežo novih šol, gledališč in galerij ter s številnimi časniki in revijami so zaživeli Slovenci v dvajsetih in tridesetih letih preteklega stoletja v dinamičnem, v Evropo odprtem ozračju, ki ga dotlej niso poznali. Srbohrvaščina je bila sicer res jezik državnih uradov, vojske in komunikacije med upravnimi enotami v državi, toda v slovenskem delu kraljevine je bila izključni jezik uradovanja, šolstva, javnega življenja in kulture slovenščina, tako da so bili Slovenci v letih 1918–1941 pravi otok v (vsaj uradno) srbohrvaško govoreči državi. To je krepilo slovensko nacionalno zavest in spodbujalo kulturni razmah, ki so ga že sodobniki razglašali za zgodovinskega. Istočasno se je slovenskim podjetnikom v Kraljevini SHS odprl nov, industrijskih izdelkov željan trg, kar je pospešilo rast industrije, trgovine in bančništva, slovensko ozemlje, ki je bilo v Habsburški monarhiji del slabo razvite južne periferije, pa je postalo tako rekoč čez noč del razvitega zahoda nove jugoslovanske države.

Trditev uglednega pravnika, ki je pred nedavnim v enem dnevnih časopisov trdil, da je slovenski prostor šele z vključitvijo v Jugoslavijo resnično postal provinca, torej nikakor ne drži. Res je nasprotno: z vključitvijo v jugoslovansko državo je začel izgubljati dotedanjo provincialno naravo. Kraljestvo Karađorđevićev je bilo s svojimi nacionalnimi nesporazumi in spopadi, avtoritarnimi strankarskimi voditelji in korupcijskimi aferami, centralistično ureditvijo in srbsko težnjo po nadvladi gotovo daleč od nejasnih slovenskih predstav o 'zaželeni deželi' leta 1918, toda nemškega pritiska ni bilo več in slovenskemu kulturnemu, družbenemu in gospodarskemu razvoju so se odprle povsem nove možnosti in perspektive.«

Nostalgija po rajnki Avstriji?

Tudi po razpadu Jugoslavije je med Slovenci prevladalo vzdušje zadovoljstva z usodo bivše države, hkrati je veliko pojavov jugonostalgije. Bi lahko govorili tudi o znakih srednjeevropske oziroma posthabsburške nostalgije? Nostalgije po »rajnki Avstriji«?

»Nekaj posthabsburške nostalgije je bilo med avstrijskimi Nemci in Judi že v času vzpona nacizma v tridesetih letih preteklega stoletja, nekaj pa tudi med avstrijskimi književniki in v letih propadanja komunističnih režimov v do tedaj komunističnih državah Srednje Evrope. Tržaški literarni zgodovinar in pisatelj Claudio Magris je s knjigo o Habsburškem mitu v avstrijski književnosti že leta 1963 zavrnil idealiziranje Habsburške monarhije v avstrijski literaturi in severni Italiji, po propadu komunističnih režimov pa je bilo idealiziranje monarhije mogoče opaziti v nekaterih, dotlej komunističnih državah, npr. na Češkem in na Madžarskem. Pri nas v Sloveniji tega skoraj ni bilo. Vseeno je leta 1990 doživel nepričakovan založniški uspeh že omenjeni prevod življenjepisa Franca Jožefa francoskega zgodovinarja Jeana Paula Bleda. Ko sem knjigo konec osemdesetih let predlagal urednikom, so komercialisti založbe dvomljivo zmigovali z glavo, češ koga pa to še zanima in kdo bo to sploh kupil. Prijatelju, tedanjemu uredniku Alešu Bergerju se je vseeno posrečilo, da je knjigo spravil v knjižni program, in njen izid je bil prava uspešnica. Prodali so jo več kot sedem tisoč izvodov. Z Bergerjem se še danes sprašujeva, ali je knjigi prodajni uspeh zagotovila barvna naslovnica s sliko ostarelega monarha ali je bralce morda res pritegnilo tudi precej zgodovinarsko suho in stvarno napisano avtorjevo besedilo.«

Kam bi v gornjem kontekstu uvrstili literarni pojav, ki ga omenjate na začetku prej omenjene razprave – da smo v slovitem romanu Radetzkijeva koračnica, ki ga je napisal Joseph Roth, najbolj nostalgični pisatelj »rajnke Avstrije«, glavni junaki prav »Slovenci« … Pravi Slovenci?

»Glavni junaki enega najlepših romanov o iztekajočem se življenju Habsburške monarhije, Radetzkyjeve koračnice avstrijskega pisatelja Josepha Rotha, ki je izšel leta 1932, torej leto dni pred vzponom nemških nacistov na oblast, so res Slovenci. Toda Rothovi Slovenci so plod pisateljeve domišljije in pisatelj ni niti težil k njihovi stvarni literarni upodobitvi. V njegovem romanu so Slovenci prispodoba širše južnoslovanske skupnosti in periferije monarhije, hkrati pa prispodoba naroda, ki ob prevladujoči kmetski sestavi ohranja iskreno privrženost cesarju in dinastiji in na ta način pooseblja kontinuiteto in varovanje tradicije. Po Rothu so Habsburško monarhijo razbili narodi z razvitim meščanstvom (zlasti Nemci in Madžari), medtem ko so se njene tradicionalne vrednote najdlje ohranile v počasi razvijajočih se območjih z večinskim kmečkim prebivalstvom, katerega življenjski ritem sta označevala 'trajanje' in zvestoba habsburški vladarski hiši.«

Danes le malo ljudi ve, čigavo glavo je prvotno nosil spomenik Franu Miklošiču, ki stoji pred sodno palačo v Ljubljani. Bila je cesarjeva, spomenik pa je postavil ljubljanski župan in gorenjski rojak Ivan Hribar, ki ni bil ravno »cesarofil«. Kakšen račun je imel s to potezo?

»Hribar ni bil ravno cesarofil, toda, kot je razvidno iz povedanega, je bil kot mnogi njegovi sodobniki vseeno prepričan, da bi cesar, če bi ga Slovenci pridobili, lahko temeljito spremenil njihov položaj in pospešil uresničevanje njihovih želja in zahtev. V pričakovanju, da ga bo s postavitvijo spomenika pridobil in bo na ta način spodbudil njegovo zanimanje za slovenske težnje, se je lotil gradnje. Katoliški nasprotniki so mu pri tem očitali, da je spomenik preveč skromen, kar po svoje kaže tudi na Hribarjev realizem in na to, da si od spomenika ni preveč obetal.«

V razpravi navajate številne slovenske slavospeve cesarju. Lahko nekaj najbolj izbranih povzamete še za ta pogovor?

»Naj navedem le nekaj Stritarjevih verzov iz leta 1883 … In tako naprej. Slavilno in hvaležno za nekaj, kar so si Slovenci šele prizadevali dobiti.« /Izbrane verze objavljamo posebej, op. ur./

In morda še katero od najbolj kritičnih oznak? Si ga je kdo od Slovencev upal kritizirati že za življenja?

»V članku omenjam nekaj primerov kritičnega odnosa do cesarja, med drugim pismo Ivana Cankarja dunajski ljubezni Štefki Löfflerjevi leta 1908, v katerem ji je pisal, naj si nikar ne kupi sedeža za ogled slavnostne povorke ob šestdesetletnici vlade Franca Jožefa, saj bi ga bilo sram, če bi izvedel, da se je je udeležila. Toda javno izražanje kritik na cesarjev račun je bilo – kot rečeno – zelo tvegano. Tako je tudi prva slovenska karikatura Franca Jožefa izšla šele decembra 1918, ko monarhije že dva meseca ni bilo več. Njen avtor je bil Hinko Smrekar, ki je Franca Jožefa na naslovnici satiričnega lista Kurent naslikal skupaj z avstrijskim ministrskim predsednikom Stürghkhom, ogrskim ministrskim predsednikom Tiszo, nemškim cesarjem Viljemom II., nemškim generalom Hindenburgom in nemškim admiralom Tirpitzem v peklenskem kotlu, ob katerem je sedel Satan in se spraševal, 'kako naj poplača zasluge teh tičkov'. V času monarhije bi objava takšne karikature seveda ne bila mogoča.«

Veliko je še tega, o čemer bi vas lahko spraševal: o cesarjevem odnosu do sodobnikov, do žensk, do vere in Cerkve, o njegovem vsakdanu … A vsega tega ne moreva spraviti v ta pogovor, ostaniva predvsem pri njegovem razmerju do Slovencev. Kakšno besedo o cesarskih »banalijah« pa nam kljub temu lahko privoščite …

»Ne vem, ali so to banalije, toda zame je bilo v omenjenem življenjepisu Karla in Michaele Vocelke, ki je izšel leta 2015, precej novo, da je bil cesar Franc Jožef ne le bolj občutljiv in čustven, temveč tudi bolj radoživ, kot se je dolgo domnevalo. Med damami, ki jim je bil naklonjen in jih je občudoval, sicer po doslej znanih podatkih ni bilo Slovenk, a teh žena je bilo več, kot so to vedeli povedati njegovi dosedanji življenjepisci. Poleg znane zveze z igralko Katharino Schratt, katere začetki segajo v leto 1885, ko je bila cesarica Elizabeta še živa, je imel Franc Jožef še več ljubezenskih zvez in iz ene med njimi celo nezakonsko hčerko. Čeprav je s svojimi ljubezenskimi zvezami po katoliških predstavah močno grešil, pa je bil pri uveljavljanju moralnih meril v družini tog in strog.«

Pisatelj Stefan Zweig, še eden od avtorjev tiste zlate dunajske dobe ob prelomu 19. v 20. stoletja – zlate v intelektualnem oziru – je napisal tudi roman z naslovom Včerajšnji svet. Tudi cesar je bil od tega sveta. Kaj nam kljub temu pomeni danes?

»Name je pri odkrivanju cesarjeve podobe v očeh tedanjih Slovencev pravzaprav napravilo poseben vtis njihovo nadvse lojalno, naravnost neverjetno zanašanje na njegovo dobre namene ter moč in sposobnost, da jih uresniči, če bo le seznanjen z resničnimi razmerami in problemi, po njegovi smrti pa neizprosna in brezkompromisna kritika njegovega vladanja. Podoben odnos do vladarjev in političnih voditeljev je nemajhen del slovenskega prebivalstva ohranil tudi v 20. stoletju, nekritičnega zaupanja v strankarsko-politične veljake pa se vsaj del Slovencev, kot lahko vidimo, ni otresel vse do danes. Vse to pa je seveda znak šibke demokratične tradicije in počasne demokratizacije politične kulture.«

Spoštovani profesor, najlepša hvala za dragocene razlage. Te gotovo pripomorejo, da bomo tudi na Gorenjskem bolje razumeli življenje in delo našega cesarja ob bližnji stoletnici njegove smrti.

Pesnik Josip Stritar pozdravlja cesarja,
pred obiskom leta 1883:

Pozdravljen, svetli car, v Ljubljani beli!
Slovenija se klanja pred Teboj;
Sinovi moji, glej, so prihiteli
Od vseh stranij, obhajat prihod Tvoj;
Obličje gledat svojega cesarja,
Ki ž njega sveti milosti jim zarja.

Ti dal si, da z domačo govorico
Sloven pozdravlja Tebe, svetli car!
Ti dal nazaj si staro mu pravico,
Da bode v hiši svoji gospodar;
Da se mu ne tepta in zasmehuje,
Kar drago mu, kar sveto imenuje.

Cesarska himna

Bog ohrani, Bog obvari
Nam Cesarja, Avstrijo!
Modro da nam gospodari
S svete vere pomočjo.
Branimo mu krono dedno
Zoper vse sovražnike,
S habsburškim bo tronom vedno
Sreča trdna Avstrije …

(Prva kitica cesarske himne, uglasbil jo je Joseph Haydn.)