O razglašenosti in dirki Kranj-Čepulje

Dirigentko našega domačega zborčka je položila angina. Zbegano in razglašeno smo že po enem dnevu skoraj razpadli.

V najtežjih trenutkih spoznaš bližnjega tako kot prijatelja v nesreči. Bližnji so mi tisti, ki jih srečujem na hodnikih iz spalnice v kopalnico ali iz dnevne sobe mimo jedilnice do kuhinje. Tudi v kleti jih srečujem in tudi na podstrehi. Iz dneva v dan isti obrazi na istih stolih ob raznoliki hrani. Vsaj to. Že po enem dnevu popolne razglašenosti je naše domovanje postalo podobno Bagdadu. V tem iraškem mestu še nisem bil in se mi tudi še ne mudi ga obiskat, vendar si predstavljam, da je tako, če vlada brezvladje in komunalne službe niso ravno njihova močna panoga. Med aspirini, lekadoli, čaji stotih vrst, amoksiklavi in filmsko obloženimi tabletami, plenicami, ninjami, legolandom, Šrekom, lesenim konjičkom, brzostrelko, alfa romeom, gasilci, rolko sem razmišljal o rekreaciji, vendar, glej ga nebodigatreba, pospravljanja nisem znal uvrstiti v nobeno gibalno disciplino. V sobo, kjer je ležala dirigentka, smo pogledali vsako uro zgolj zaradi tega, da bi pobrali naročila. Ker je bil seznam, narekovan iz postelje, iz ure v uro daljši, smo razmik med pogledi v sobo skrčili na vsake toliko časa in nič več na vsako polno uro. Čez vse meje je šla dirigentka, ko me je opozorila na podnaslov moje torkove kolumne – Gibajte se z nami. Gibal naj bi se v kopalnici, kuhinji, dnevni sobi, skratka povsod po stanovanju s sesalcem ali metlo ali krpo kot glavnimi športnimi rekviziti. Ob takem ponovnem dirigiranju smo bili vsi mnenja, da gre naši gospe na bolje, na veliko bolje oziroma da so filmsko obloženi amoksiklavi zelo dobro prijeli. Sledila je ustaljena rutina ... Da znam živeti v neredu, me je spomnil pokojni Dalmatinec Dino Dvornik s svojim albumom Kreativni nered in poglej zanimivosti: na tej zgoščenki so popevke s pomenljivimi naslovi, kot na primer: Nisem zmogel z njo, Misliš, da sem blesav, Jaz bi preživel, Biti sam, Izpuli zob, na Zmajev dah pa sem se spomnil, ko sem opazil, da tube zobne paste ne moreš stiskati večno, četudi si poredko umivaš zobe. Vsega je zmanjkalo, le še ljubezen je ostala. Če pa imaš rad, je tudi tri dni star kruh slasten.

Težki časi tako včasih pridejo prav, ker se človek sprijazni, da mora več razmišljati in posledično tudi delati, da bi preživel. Tako sem bil doma, v gnezdu, in pazil, da moji ptički ne ostanejo brez črvov in semen. Kot vsak deloven varnostnik sem imel časa za radio, TV, časopise in revije na pretek. Ogledal sem si vse športne oddaje, dnevnike sem namenoma preskakoval, ker zadnje čase nisem nagnjen k tragikomiki, v kateri komedijanti špikajo drug drugega, na koncu pa gledalci ostanejo brez stola v dvorani - brez službe, bolj natančno napisano. Ogledal sem si tudi Kmetijo slavnih in sem pomislil, kako to, da niso mene prvega povabili v to oddajo. Večjega kmeta brez zemlje ne najdeš daleč okoli, slaven sem pa tudi toliko kot vsi tisti, ki se tam borijo za denar. Seveda sem bil zelo razočaran, da LaToya ni izpadla, ker bi bil že čas, da gre v službo, ker komaj čakam njeno najnovejšo vlogo v filmu, ki ji je pisan na talent.

Da pa bi kdo ne pomislil, da ne pišem več o rekreaciji, sledi komentar o Ljubljanskem maratonu, na katerega so morali povabiti dvajset tekačev, ki nekaj veljajo, da bi tudi maraton nekaj veljal. Izmed dvajset tisoč nastopajočih je torej vajeti v roke prepoznavnosti prireditve prijelo dvajset odličnih? Za prepoznavnost je organizator: Mestna občina Ljubljana z županom na čelu poskrbel celo za to, da ga po televiziji ni bilo mogoče videti prej kot tistih nekaj sekund v dnevniku, ki ga ne gledam. Dvajset tisoč tekačev je dva dni tekalo po Ljubljani, pa to ni nikogar zanimalo, četudi so plačali štartnino. Kaže, da se pripravljajo na snemanje prihajajočih stavk, ki jih sindikalisti obljubljajo v kratkem. No, pričakujem, da bo na stavkah večja udeležba, saj ni treba plačati nobene štartnine.

Posebno obvestilo in vabilo! Član naše kolesarske sekcije Branko Dežman organizira »klubsko« Glasovo dirko Kranj–Čepulje. Start je v soboto, 31. oktobra, ob 13. uri pred Glasom, trasa pa gre iz Kranja okoli Preddvora do Stražišča in naprej do Čepulj. Cilj je že tako rekoč tradicionalno pred gostilno Na sedlu oz. pri Jani. Za deset evrov štartnine boste v cilju prejeli medaljo in obaro.