Gozdni Jože (75)

Kot kaže, se današnji težki časi odražajo tudi na spletnih portalih in posledično v klepetalnicah.

Pojavlja se vse več ljudi, ki iščejo novi smisel življenja v svojih spletnih svetovih, veliko je takih, ki se oglasijo zgolj in samo zato, da nekomu potožijo o tegobah in problemih, izlivi frustracij so že stalnica, kot tudi paritvene športne dejavnosti.

Ampak na vsakih osem mesecev, če imam srečo, morda na pol leta, naletim na sebi primernega sogovornika.

Tokrat sem ga poimenovala kar Gozdni Jože.

Ni se jezil.

Zaenkrat je moje spletno komuniciranje z njim doseglo nivo dopisovanja in priznam, vsakič, ko dobim njegovo elektronsko pošto, ko v njej ni hrepenenj po nekih izgubljenih časih, ko ne piše o tegobah, ko na cinično smešen način opiše, kako se mu je mladenka smejala pred zobozdravstveno ordinacijo, potem pa je žal ugotovil, da se je mladi dami le čeljust zaskočila, se narežim do solz. Ne jezi se, če ne odpišem takoj, ne skače do stropa, če napišem le dva stavka, kadar pa najdem čas, mu odpišem pošteno - v nekaj odstavkih.

Ne osvaja me, nič ne pričakuje, le piše.

Pogovor teče spontano, umirjeno in to obema zadošča. Lahko pa se seveda izkaže, da doma vsakič znova printa in kopira najina dopisovanja in jih potem lepi po stanovanju, ker mu je pač moderna umetnost blizu …

Res je, nikoli ne veš, kaj se dogaja na drugi strani ekrana, zakaj in kako to, da je med tisoč profili izbral ravno tebe.

Moj Gozdni Jože je realen. In to zelo. Nekaj let starejši, precej velik, pa tudi suhcen ni ravno. Pravi, da odkar je nehal s kajenjem, so se kile kar nabrale, vendar počasi – ampak res počasi, se zadeva umirja.

»Če je tri leta hodilo gor, bo pa sedaj še tri leta dol,« se rad pošali.

Ugotovila sem, da je ponosen na svojo hčer, vendar do nje goji bolj prijateljski kot očetovski odnos. Rad ima pse. Sicer majhne, še bolj pa mu diši življenje na robu vasi, nekje na šeststo metrih nadmorske višine, kjer se zanj in druge sovaščane 'svet' konča. Pravi, da mu ustreza lega njegove hiše predvsem zato, ker je vplivni vaščan – najverjetneje mesarjev sin, nekoč dosegel, da se bo gradilo samo do tu in nič več. Tako Gozdni Jože lahko s svojima pasjima prijateljicama gobari neomejeno po gozdnih površinah že takoj za svojo hišo, čeprav zadnje dni prebiram, kako se mu vsakič pridruži krdelo vaških pasjih ljubimcev, ker ima očitno ena od njegovih psic 'tiste dni v mesecu'.

Gozdni Joža mi je pred kratkim v enem svojih pisem razkril, da je končno speljal ločitveni postopek in da je na ta dan doooolgo čakal, tako da še malo in ko mu banka odobri kredit, izplača bivšo Gozdno Vilo in potem …

»Ja, ne no! Sveži ločenec … Sranje!,« sem kar na glas zastokala ob prebiranju pisma. Samo vprašanje časa, kdaj se bo poskušal zjokati na rami.

Brala sem dalje.

… in potem si bo lahko nabavil še tretjega psa oziroma psico, globoko zadihal in verjetno bo gozdni zrak postal še posebej sladek, saj bo Gozdni Jože dokončno svoboden. In, ja, seveda, samo to čaka, da se mu kar na vrat na nos kakšna nova Vila prikaže na vratih, ko se je stare komaj znebil ….

Morda imam tokrat srečo in si bova dopisovala celo več kot štirinajst dni …