Ozon - zaščitnik zemlje

Besedilo: Katarina Podnar
Kategorija: GG Plus / sreda, 12. avgust 2009 / 06:00

Stavek - brez ozona ni življenja, ni oguljena fraza, ampak resnica, ki bi se je moral zavedati prav vsak prebivalec zemlje.

Ohranjanje tega plašča bi morali vključiti že v vzgojo najmlajših, saj je tako pomemben, kot je pomemben zrak, ki ga dihamo, tekočina, ki jo pijemo, in hrana, ki jo jemo. To so osnovne človeške dobrine in še do nedavnega smo bili prepričani, da bodo v taki obliki, kot smo jih spoznali, trajali večno. Temu ni več tako in narava nas na to že kar nekaj časa opozarja. Da se že dolgo neprimerno obnašamo do samo po sebi umevnih dobrin, nam je tudi že jasno. Kot prvi, ki smo ga malce bolj resno vzeli v obzir, je bil prav ozon.

Koristni in škodljivi ozon

Da sta dve vrsti ozona, ne ve prav vsak. Ozon se nahaja v stratosferi, med 10 in 50 kilometrov nad Zemljo, nad osemnajstimi in petindvajsetimi ga je največ in tu doseže največjo gostoto. Ščiti nas pred smrtonosnimi deli UV žarkov kratkih valovnih dolžin tako, da vpija njihovo energijo in jo spreminja v toploto. Zaščitna plast nas ščiti pred genetskimi poškodbami, kožnim rakom in slepoto in brez te zaščite bi bila vsa živa bitja obsojena na smrt. Drugi del, ki pa je škodljiv, se zbira pri tleh, v neposredni bližini zraka, ki ga dihamo in povzroča različne zdravstvene težave živalim in ljudem, poškoduje pa tudi rastline.

Ozonske luknje

Že leta 1907 so se pojavile prve raziskave vpliva različnih plinov na ozon in vse odtlej so znanstveniki vztrajno opozarjali vlade k ukrepom, ki bi ga zaščitile. Pa vendar so dovolile uporabo različnih tehnologij in razvoj dejavnosti, ki izredno škodujejo ne le zraku, ki ga dihamo, ampak tudi ozonu. Različni atomi iz plinov uhajajo v ozračje, se nalagajo v stratosferi in kemično reagirajo z ozonom, ki ga razgradijo. Zadnjih petdeset let fluorirani ogljikovodiki ali CFC-ji pri stiku z UV žarki tvorijo kemične spojine, ki razjedajo ozonski plašč. Ti so v naši neposredni bližini, saj CFC pline najdemo skoraj v vseh kuhinjah, ki uporabljajo klimatske naprave, hladilnike, so pa tudi v zračni plastiki, krožnikih za enkratno uporabo in drugod. Parodija je, da se z njihovo reciklažo v zrak sprosti še več uničujoče snovi. Satelitske meritve so pokazale resnično sliko bližajoče se nevarnosti. Če merimo »na oko«, se je mala ozonska luknja leta 1979 do leta 1990 razširila že na ogromno področje in je najbolj očitna nad Arktiko in Antarktiko, stanje pa je kritično tudi nad velikimi državami onesnaževalkami, kot sta Avstralija in Amerika.

Bolezni

Zaradi poškodbe ozonskega plašča strmo naraščajo poškodbe kože in kožne bolezni, ki so povezane s soncem; vse od nežnih alergij do agresivnega kožnega raka. Že majhna koncentracija ozona v zraku lahko povzroči bolečine v prsih, kašljanje, bruhanje, draženje grla in ima neposreden vpliv na astmo, bronhitis in srčne bolezni. Stalna izpostavljenost pa lahko povzroči resne pljučne okvare. Povišane vrednosti ozona vplivajo tudi na fotosintezo, ki je manj aktivna pri rastlinah in kako to vpliva na nas, žal še ne vemo.

Novi standardi

Tako Montrealski protokol leta 1989 kot Kjotski protokol leta 1997 sta povezala svetovne države v prizadevanju k razbremenitvi onesnaženosti ozračja in zaščiti ozona. Kmalu so intenzivne raziskave botrovale iznajdbi poceni nadomestkov, ki so jih začeli uporabljati namesto ozonu škodljivih snovi. Razvoj gre v smeri iskanja alternativnih virov energije, vključno z avtomobilsko industrijo. Vendar pa kljub prizadevanju držav lahko le čakamo, kdaj se bodo največje države onesnaževalke odločile in se nehale sprenevedati ter aktivno pristopile k reševanju svetovnega problema. Ali bo še pravi čas, da lahko kaj spremenimo, bo tako kot vedno pokazal le čas. Upamo le lahko, da bo pred ekonomsko naravnanostjo le prevladal zdrav razum.