Začeli so s slanimi palčkami

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / četrtek, 2. julij 2009 / 06:00

Podjetnost družine Sodja, ki se v Bohinjski Bistrici ukvarja s proizvodnjo slanega peciva, so opazili tudi pri občini in jim letos podelili najvišje občinsko priznanje.

Bohinjska Bistrica – »O prepoznavnosti izdelkov in samega podjetja Slap Bohinj ni vredno izgubljati besede, sam primer je že sam po sebi vzorčen in bi moral biti za zgled tudi drugim gospodarskim subjektom v Bohinju,« so med drugim utemeljili zlato plaketo občine Bohinj, ki jo bodo podelili Dori in Janezu Sodja, lastnikoma družinskega podjetja Slap Bohinj. Predlagatelji so namreč prepričani, da podjetje prek svojih izdelkov promovira tudi Bohinj.

Nagrado bosta prejela ravno ob petnajstletnici delovanja njunega podjetja, sta ugotavljala Dora in Janez Sodja. »Leta 1993 smo dobili prve stroje, proizvodnja pa je stekla marca naslednje leto,« je pojasnila Dora Sodja. Za proizvodnjo slanega peciva so se odločili, ker so v tem videli tržno nišo. »V Sloveniji proizvajalcev tovrstnih izdelkov sploh ni bilo,« je še razložila. Najprej so začeli izdelovati slane palčke, pakirane po 45 gramov. »Preden smo se spustili v to, se sploh nismo zavedali, kaj to pomeni. Za proizvodnjo palčk je potrebna štirideset metrov dolga linija, zato smo že pomislili, da je želja neizvedljiva.« A so dogradili prostore, v Italiji pa so našli ugodnega ponudnika strojev, ki so potrebni za izdelavo palčk. Malemu pakiranju je nato kmalu sledilo stogramsko pakiranje palčk, ki je še danes, poudarja Dora Sodja, njihov najbolje prodajan izdelek. Prav na dan našega pogovora je bil to tudi najbolj iskan izdelek na spletni strani enega od slovenskih trgovcev. Proizvodnjo so potem ves čas širili, najprej s pokovko, za kar so proizvodno linijo dokupili konec devetdesetih let prejšnjega stoletja. »Skupaj z Žitom smo razvili tudi diabetične palčke, ki pa se niso ravno uveljavile, čeprav jih še delamo.« Obenem pakirajo tudi koruzna zrna za pokovko, v letu 2002 pa so dodali še proizvodno linijo za grisine.

Nekaj let so veliko delali za nekega italijanskega kupca. »Tja smo vozili cele vlačilce naših izdelkov,« je dejala Dora Sodja. Takrat so imeli celo deset zaposlenih (danes jih je pet), delali pa so v dveh izmenah. Obseg poslovanja z njim so kasneje precej zmanjšali, zlasti ker se je izkazal za slabega plačnika. Danes sodelujejo z večjimi slovenskimi trgovci, ki njihove izdelke prodajajo pod svojo blagovno znamko. Za zdaj jih recesija ni bistveno prizadela, je pojasnil Janez Sodja. Večja težava je po njegovem prihod velikih tujih trgovcev na slovenski trg, zaradi česar jim je proizvodnja upadla za skoraj tretjino. Zato ob petkih proizvodnja stoji že tretjo leto, je dodala Dora Sodja.

Na uro izdelajo po sto kilogramov palčk, je razložila Dora Sodja, in petdeset kilogramov grisinov. »V treh dneh naredimo toliko, kolikor potrebujemo za celotedensko prodajo. Na zalogo ne delamo veliko, tudi zato, ker nam primanjkuje prostora.« Prostore sicer ves čas širijo, a so tudi omejeni, je poudarila Dora Sodja, na eni strani s cesto, na drugi pa z vodo. Kljub temu, priznava, ves čas razmišljajo tudi o novih izdelkih. »V mislih imamo že linijo za krekerje,« je še dodal Janez Sodja.