Investicija v novi žičnici upravičena

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: Kronika / nedelja, 30. oktober 2016 / 15:43

Na sojenju v zadevi Vogel so na zadnji obravnavi razčiščevali, zakaj so Žičnice Vogel sprva napačno opredelili kot srednje veliko podjetje, kar je tudi izvor vseh kasnejših problemov.

Kranj – Na sojenju v zadevi Vogel, ki poteka na kranjskem okrajnem sodišču, so ta teden ponovno zaslišali uslužbenca ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki je v letu 2007 odobrilo 1,7 milijona evrov nepovratnih evropskih sredstev za postavitev novih štirisedežnic Orlove glave in Brunarica. Sodišče namreč ugotavlja, ali je pri črpanju evropskega denarja res prišlo do preslepitve oziroma ponareditve poslovnih listin, kar kranjsko tožilstvo očita nekdanjima direktorjema Žičnic Vogel Tomažu Šumiju in Antonu Šteblaju, direktorju Projektivnega podjetja Kranj Marjanu Markiču in direktorju Gorenjske gradbene družbe Branku Žiberni. Tožilstvo zatrjuje, da naj bi obtoženi gospodarsko ministrstvo preslepili s spreminjanjem datumov na dokumentih o izvedbi prvih gradbenih del, s katerimi naj bi preveč hiteli. Obtoženi se zagovarjajo, da so ves čas ravnali po navodilih ministrstva.

Problem je nastal, ker so se Žičnice Vogel na razpis prijavile kot srednje veliko podjetje, razpisna komisija pa je ugotovila, da je šlo za veliko podjetje, zato so bili zavrnjeni. Ministrstvo je kasneje razpisalo dodaten rok odpiranja ponudb, na katerega so se spet prijavili, vmes pa že toliko predrugačili lastniško strukturo, da je žičniško podjetje postalo celo malo podjetje. V drugo je bila investicija na Voglu tudi potrjena.

Sodišče je glede ugotavljanja velikosti družbe Žičnice Vogel znova zaslišalo vodjo sektorja za turizem na gospodarskem ministrstvu Mojco Paternoster Stich, ki je po zatrjevanju prvoobtoženega Šumija v elektronski korespondenci potrdila, da so glede na posredovane podatke Žičnice Vogel srednje veliko podjetje. Zakaj je torej ocenjevalna komisija ugotovila drugače? Paternoster Stichova je dejala, da je bil njen odgovor zgolj informativne narave, na kar je Šumija tudi opozorila. »Na podlagi podatkov o lastniški strukturi, ki so jih posredovali, je bil izračun pravilen, a kasneje se je izkazalo, da niso navedli vseh lastniških povezav, kar zahtevajo priporočila Evropske unije, po katerih smo se morali ravnati. Teh podatkov pa pred razpisom na ministrstvu niti ne preverjamo, ker je to naloga investitorja,« je pojasnila in priznala, da je izračun velikosti podjetja res kompleksen, a so navodila jasna, saj se drugi prijavitelji niso zmotili. Na vprašanje, kdaj so se gradbena dela lahko začela, ali po prejemu pozitivnega sklepa razpisne komisije, kot je bilo navedeno v razpisu, ali že po oddaji vloge na razpis, kot je pisalo na enem od razpisnih obrazcev, je priča odgovorila, da so veljali razpisni pogoji, torej da je bilo treba z deli počakati do izdaje sklepa. Prej pa se lahko začne izbira izvajalca in izvedejo pripravljalna dela, če niso del projekta, je dodala.

Smotrnost investicije v novi štirisedežnici na Voglu sicer ni bila nikoli vprašljiva, kar je na sodišču potrdil tudi član razpisne komisije Marko Podrekar, ki je ocenil ekonomsko upravičenost prijavljenega projekta. »Investicija je bila nujna in uspešno izvedena. Če je ne bi izvedli, bi imeli na Voglu kasneje velike težave, podobno kot na Kaninu,« je zatrdil.