Druga polovica sezone

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / torek, 23. junij 2009 / 06:00

Prvi poletni dan je bil bolj podoben prvemu jesenskemu, a to ni zmotilo Glasovih kolesarjev.

Najprej me je obiskal Miha, ki je poletje pozdravil s sto dvajsetimi prekolesarjenimi kilometri, in potem še Djuro s svojimi slabimi sedemdesetimi, vendar na petnajst tisoč in sto petdeset kilometrov podlage! Seveda je Djuro naš najbolj zagnan in priden član kolesarske sekcije in z njim se po številu ne morejo primerjati prevoženih kilometrov niti tisti, ki so ravnokar zaključili dirko Po Sloveniji, kaj šele mi. Nekako bolj »normalno« je, da nam v takem času števec na krmilu kaže med tisoč in tri tisoč kilometri, ker več že meji na pretiravanje ali pa vam je rekreacija postala že skoraj odvisnost - razen če ste v penziji ali pa študent, ki pavzira. Tisti, ki vam števec kaže pod tisoč kilometrov, pa se podvizajte, sicer boste pozabili, kako lepo je kolesarjenje. Seveda so prevoženi kilometri zelo »relativna« stvar in so pogojeni s časom, ki ga imamo na voljo za rekreacijo. Vedno sem trdil, da je trikrat na teden po nekaj ur rekreiranja že zgornja meja za človeka, ki ne zanemarja službe ali družine. In vendar se večina rekreativcev ukvarja s svojo priljubljeno športno dejavnostjo več kot trikrat na teden. Nič nimam proti tem, če s tem ne ogrožajo svoje bližnje okolice, vendar sem nemalokrat poslušal najprej tiste, ki »ne štejejo« svojih ur, namenjenih rekreiranju, in tiste z druge strani, ki »štejejo« ure, ko tistih prvih ni doma, na primer. Med te druge lahko uvrstite žene, otroke, prijatelje … Ne bom napisal delodajalcev, ker potem so tisti prvi resnično v težavah, če šef ve, koliko časa namenja njegov delavec rekreiranju in koliko delu. Potemtakem zlahka poveže vzrok utrujenosti na delovnem mestu.

Hec. Mogoče tudi ne hudomušen hec, ampak vseeno bodite pozorni.

Glasova kolesarska druščina se je prejšnjo sredo zbrala v rekordnem številu, čeprav je nekaj stalnih članov manjkalo. To pomeni, da se nam vsak teden pridruži kak nov član. Še vedno smo razdeljeni v tri skupine in tista prva, panoramska ali začetniška, kot jo tudi imenujemo, vozi še vedno po nekoliko krajši in položnejši trasi. Dve hitrejši skupini gresta vedno po isti trasi, vendar v razmaku nekaj minut. Pisal sem že, da so naši člani vseh sort tiči. V naših vrstah imamo študente in študentke, upokojence in upokojenke; od navadnega delavca do doktorja znanosti, od brezposelnega do »deloholika«. Napisati hočem, da sem izredno vesel, da je Glasu uspelo privabiti tudi tiste, ki delajo na »štir šihte« in direktorje. Zakaj sem tega vesel? Zato ker so tisti s štirih šihtov vedno trdili, da se že v službi zadosti zgonijo in ne potrebujejo še dodatne rekreacije; vesel sem seveda deloholičnih direktorjev, ki so ves svoj čas zabili v službi in za rekreacijo nikoli ni bilo časa, če pa so ga že imeli, so bili na vrsti bolj imenitni športi, kot pa je kolesarjenje. Letos me je najprijetnejše presenetil Darko, ki je iz nočne izmene prišel naravnost na štart prvega vzpona na Jošta in ga seveda prevozil do konca!

Vse se da, če se hoče in če je volje zadosti pod čelado. Dobra družba, nekaj dobre volje je glavni razlog, da se naredi nekaj koristnega predvsem zase in posledično tudi za bližnjo okolico.