Slovenska vas s Hladnikovim domom

Z Lubnikom med argentinskimi Slovenci (29)

Naši rojaki so v Buenos Airesu postavili sedem domov, ki so postavljeni na različnih koncih velemesta. Pevski zbor Lubnik je nastopil v dveh, najprej v Hladnikovem domu v Slovenski vasi v Lanusu in nato na Slovenski pristavi v Castelarju. Povsod smo bili zelo lepo, lahko rečem čustveno sprejeti, še posebej na Slovenski pristavi, kjer so praznovali Pristavski dan, že 41. po vrsti. Morda nam je bila Slovenska pristava še bližja, ker je tam podpredsednik slovenskega društva Matjaž Čeč, naš neutrudni vodič po Argentini.

Za Slovensko vas in Slovensko pristavo lahko rečemo, da sta vrstnici, ki sta nastali v petdesetih letih prejšnjega stoletja na različnih koncih velikega mesta, se razrasli in ohranili dobro sodelovanje. Kot prijateljska nogometna kluba, bi rekli po argentinsko. Tudi med našim obiskom obeh slovenskih domov smo v nedeljo na Pristavi opazili kar nekaj "Lanuščanov", ki smo jih v soboto spoznali v Hladnikovem domu.

Začetki Slovenske vasi so povezani s prihodom povojnih beguncev v argentinsko prestolnico Buenos Aires in s slovenskim duhovnikom Janezom Hladnikom, ki je v Argentino prišel leta 1936. Prvi stalni izseljenski duhovnik je bil Jože Kastelic, ki je bil najprej med rojaki v Franciji, leta 1933 je prišel v Argentino. Leta 1940 se je smrtno ponesrečil, ko se je kot prvi duhovnik in prvi Slovenec vzpenjal na 6.960 metrov visoko Aconcaguo, najvišji vrh Andov, obeh Amerik in južne poloble. Na vrhu je želel postaviti križ, vendar je za vedno ostal na gori.

Janez Hladnik je zaradi dobrih političnih zvez pomembno pripomogel k temu, da je bila Argentina ena redkih držav, ki je po drugi svetovni vojni sprejela begunske družine. ZDA, Kanada, Avstralija so sprejemale le mlada dekleta in fante. Hladnik je poznal tedanjega argentinskega predsednika Juana Perona, obiskal ga je in pri njem dobil zagotovilo, "da lahko v Argentino pridejo vsi, ki izpolnjujejo pogoje argentinske ustave, naj jih bo deset tisoč ali več. Take ljudi potrebujemo". Te Peronove besede so pomenile, da potrebujejo pridne delavce, saj je bila takrat v Argentini na pohodu industrializacija, niso pa marali skrajnih levičarjev.

Begunci so se po prihodu v Buenos Aires nastanili v emigrantskem hotelu. Delo so dokaj hitro dobili v tovarnah, tudi zaradi pregovorne slovenske pridnosti in varčnosti. Med begunci so bili predvsem kmetje in obrtniki, tudi duhovniki in izobraženci, ki so prav tako morali na začetku opravljati najtežja in najslabše plačana dela. Po nekaj tednih so se morali izseliti iz hotela in poiskati stalnejšo nastanitev. Spet jim je pomagal Janez Hladnik, ki je na javni dražbi zastopal sedemdeset interesentov in kupil zemljišče v Lanusu, kjer je bila zemlja takrat najcenejša. Prvih 43 tisoč kvadratnih metrov zemljišča so hitro razdelili na parcele in začeli graditi hiše. Kmalu se je ponudila nova možnost nakupa 89 tisoč kvadratnih metrov in tako je na 132 tisoč kvadratnih metrih zemljišča nastala Slovenska vas.

V Slovenski vasi so rasle hiše, ki so jih gradili v prostem času in pomagali drug drugemu. Ljudje so tako držali skupaj, da je moral vsak skesani kupec parcelo prodati skupnosti ali sam poiskati kupca slovenskega rodu. Tako je nastalo strnjeno slovensko naselje, ki se je ohranilo do današnjih dni, še vedno uporabljajo ime Slovenska vas. Že ob gradnji svojih domov so ljudje mislili tudi na skupni slovenski dom, ki so ga zgradili prostovoljno in ga odprli že leta 1956. Poimenovali so ga Hladnikov dom. Nato je nastal pevski zbor, gledališka skupina, športno društvo, ob sobotah šola slovenščine, ob nedeljah slovenska maša.

Janez Hladnik je bil doma iz Rovt, kjer se je rodil leta 1902, gimnazijo je obiskoval v škofijskih zavodih v Šentvidu. Njegova sošolca sta bila znameniti Škofjeločan dr. Tine Debeljak, pisatelj, ki je bil eden glavnih intelektualnih stebrov povojne emigracije v Argentini, in tiskarnar Vilko Čeč, ki je v Buenos Airesu odprl tiskarno, v kateri tiskajo slovenske časopise, tudi tednik Svobodna Slovenija, ki izhaja že 61 let. Znova so se srečali v Buenos Airesu, kamor je Hladnik prišel že med obema vojnama, saj je bilo takrat tam že precej slovenskih rojakov.

Prvi slovenski izseljenci so v Argentino prišli že leta 1878, z avstrijskimi dokumenti, bilo jih je približno dvesto oziroma 50 družin, naselili so se v mestu San Benito. Prišli so na povabilo argentinske vlade, v dar so dobili po sto hektarov obdelovalne zemlje. Skupaj z drugimi naseljenci so ustanovili naselje San Benito v provinci Entre Rios, ki je deset kilometrov oddaljeno od mesta Parana.

Največji val slovenskega izseljevanja je bil med obema vojnama, ko je v Argentino prišlo več kot 20 tisoč ekonomskih emigrantov. Največ je bilo Primorcev, ki so dom zapustili zaradi revščine in fašističnega pritiska, prišlo je tudi precej Prekmurcev. Primorci so prvo zatočišče našli na Paternalu, ki je bil čisto slovenski, Prekmurci na Avellanedi. Sčasoma so kupili zemljišča in se razselili tudi v druge kraje.

Tretji val so bili povojni begunci, ki so bežali pred komunisti, preživeli najprej nekaj let v avstrijskih taboriščih in se nato z znamenito ladjo Santa Cruz pripeljali v Argentino. Približno 6 tisoč jih je bilo. Politični begunci so bili zaradi povojnih pobojev še bolj osredotočeni na preživetje slovenske skupnosti, ki ima vse: jezik, kulturo, šole, politiko, medije, ohranjajo tudi obrede in slovensko hrano.