Brez obveznosti, z jogurtom okoli popka (57)

Besedilo: Lea Peterlin
Kategorija: Prosti čas / sobota, 9. maj 2009 / 06:00

Če mi gre kaj na živce, potem je to čakalna vrsta pri moških. Spletnih ali realnih.

Pa bedasti izraz na obrazu, ko ti namesto besednih zvez, si mu ali nisi dovolj všeč, da bi morda lahko nadaljevala z druženjem v smislu fant – dekle, postrežejo z zagovarjanjem svojega stališča druženja s smešnimi in že obrabljenimi, da si krasno dekle in bi se družili, samo ta trenutek nimajo časa, ne potrebujejo resne veze, jim ni do obveznosti.

Enkrat je eden vsemu temu dodal še stavek, da sem njegova muza. Vprašala sem ga, kdaj bi rad doživel recital resnice: sedaj ali čez pol ure …

Zanima me, kaj bi Prešernova Julija povedala o stanju 'muze' …

Morda se ljudje na spletni straneh res najdejo. Naj bi se. Sem pa tja naj bi se celo poročili. Jaz sem v večini primerov naletela na tiste, ki jim je bil ljub že omenjeni izraz 'brez obveznosti', čeprav mislim, da mi ne bi znali ravno razložiti, kaj pod to dejansko mislijo.

Vztrajni štiriintridesetletnik mi še danes pesni v elektronski predal, kako bi me okopal v šampanjcu in kako bi moje telo obložil z jagodami. Spet drugič bi me namazal z jogurtom okoli popka, polival med po mojem oprsju, nastrgal name čokolado. V kratkem pričakujem, da bo name 'zvrnil' še kakšno drugo vsebino iz njegovega hladilnika.

Vprašanje, kaj bi počel s porom …

Seveda, vse 'brez obveznosti'.

In tovrstne zgodbe so dobile epilog ravno pred prazniki, ko ljudje dobijo pač občutek, da nimajo nikogar, ko dolgočasje preraste v melanholičnost. Tako je tik pred prvim majem pri meni telefon zvonil kot zmešan. Med vsemi klici 'kaj bom počela za praznike', so se našli kar štirje, pri katerih sem najprej začudeno gledala neznano telefonsko številko, potem pa že takoj po 'halo' izstrelila, ' kdo si pa ti'.

Eden mi je razlagal, da je slučajno pospravljal mizo in naletel na moj telefon, pa me je poklical. Spet drugi sploh ni vedel, s kom govori, le to se je spomnil, da bi me moral poklicati že pred pol leta.

Najboljši pa je bil fant s psom. Ta je žgolel v telefon, kot da sva stara znanca, ki vsak dan skupaj pijeta kavo, malodane že leto dni spita skupaj. Spoznala sem ga sicer pred letom in pol, šla sva na kavo, že takoj v naslednjih dneh pa naj bi me povabil v kino. Seveda je ostalo pri 'naj bi', kljub temu da naj bi mu bila zanimiva. Prestavljal me je štirinajst dni: pa služba, pa šport, pa prijatelji, pa spet služba … Potem je odšel na morje, mi po telefonu poslal še nekaj fotografij pečenja rib, na vprašanje, ali 'bi me morda nehal vleči za nos in mi razložil, kaj bi sploh rad od mene – če sploh kaj', pa je odgovoril, da me je pač vzel kot 'prijateljico', ker njemu trenutno prija 'brez obveznosti'.

No, in taisti fant je pred prazniki nekje našel mojo telefonsko številko in me vprašal, če imam kaj časa, da bi bilo fino če bi šla na kakšno kavo. In da je zadeva zvenela še bolj ironično, me je povabil v kino – ker je slučajno imel dve karti.

Je pozabil, da mi je dal košarico že pred časom?

Morda.

Saj veste, v 'sili hudič še muhe žre' …