Kriza najprej pljusne na meje Slovenije

Nosilec kandidatne liste LDS na letošnjih volitvah v evropski parlament je Jelko Kacin, že dosedanji evropski poslanec in član politične skupine zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo.

Kranj - Jelko Kacin znova kandidira na volitvah v evropski parlament. Pravi, da so v njegovi politični skupini pripravljeni na nadaljevanje več projektov, med njimi tudi na prizadevanje za vključitev dežel Zahodnega Balkana v evropske povezave, vse bolj pomembno pa bo tudi prizadevanje evropskega gospodarstva za ohranitev svojega deleža na svetovnih trgih in za strateško oskrbo z zanesljivimi viri energije.

Na prvih evropskih volitvah 2004 je bila v Sloveniji zelo nizka volilna udeležba. S kakršnimi argumenti prepričati državljane, da gredo na evropske volitve?

»Slovenija je prva država, ki je polno vstopila v EU od vseh novih držav članic. Prvi smo vstopili v evro območje, prvi smo uspešno predsedovali EU, po zasedanju G20 pa se tudi kaže, kako močno so svetovna gospodarstva povezana med seboj. Slovensko gospodarstvo je izvozno, njen trg je EU, hvala bogu predvsem evro območje in iz tega razloga imamo sedaj priložnost, da pokažemo, da nam je do Evrope več, kot nam je bilo pred petimi leti. Srčno bi si želel, da bi ljudje nagovorili svoje prijatelje, znance in sosede in bi popravili slab vtis, ki smo ga naredili 2004. Takrat smo bili po udeležbi četrti od zadnjega konca od 25 članic in mislim, da si Slovenija zasluži malce boljšo predstavo, tudi zaradi spora s Hrvaško, zaradi katerega nekateri gledajo postrani na Slovenijo. Naša pogajalska pozicija bi bila boljša, če bi se državljani odzvali na volitve in pokazali, da spoštujemo evropske vrednote.«

Ena vaših zadolžitev v evropskem parlamentu je Zahodni Balkan. Kako gledate na vstop držav s tega območja v EU?

»Sloveniji je doslej prvi in edini uspelo vstopiti v EU z območja zahodnega Balkana. To je velik izziv in zavedati se moramo, da vsaka slabost ali kriza, ki se pojavi v državah Zahodnega Balkana, najprej pljusne na meje Slovenije in šele potem gre v EU. Številna naša delovna mesta so odvisna od naših investicij v teh državah, zato mora biti naš naravni interes, da čim prej spravimo čim več držav Zahodnega Balkana ne le v EU, pač pa tudi v evro območje, da bo poslovanje z njimi čim bolj predvidljivo, in v šengensko območje, da ne bi bilo več policijske kontrole na meji s temi državami. Kako pomembno je to območje, pove že dejstvo, da je EU samo trem državam z Zahodnega Balkana dovolila, da se evro uporablja kot nacionalna valuta (Črni Gori, Kosovu, v BiH pa je bosanska marka tudi vezana na evro s soglasjem Evropske centralne banke). Če se tega zaveda vsa EU, je logično, da tudi mi pomagamo tem državam, da bi čim prej napredovale. To je pomembno tudi za Hrvaško, ki se še vedno obnaša kot kmečka nevesta in meni, da na tem območju ni nobene druge države, ki bi si zaslužila, da se jo sprejme v EU. Ko bo Srbija našla, aretirala in v Haag izročila generala Radka Mladića, bo to ne le velik zagon k približevanju Srbije, pač pa spodbuda tudi za vse druge države, predvsem pa za Hrvaško, ki se bo začela zavedati, da če ne bo bolj kooperativna na svoji poti v EU, se lahko znajde v paketu z vsemi drugimi z Zahodnega Balkana.«

Hrvaška se najbolj približuje vstopu v EU. Kako v zvezi s tem ocenjujete politiko Slovenije? Ali sosede preveč blokiramo v njenih prizadevanjih?

»Mi samo ščitimo svoje nacionalne interese. Zaradi volilnih potreb te in one države je sedaj veliko prilizovanja hrvaški javnosti in solidarnosti med desnosredinskimi strankami. Sanaderju se majejo tla pod nogami, zlasti po nedavnem incidentu z nakupom blindiranega avtomobila za potrebe vladajoče HDZ, ki je zelo razburilo hrvaško javnost. Tudi v evropskih državah skušajo nekateri ustvarjati vtis, kako so na njihovi strani. Ampak to je iluzija, ki vladajočih ne bo zavarovala pred napakami. Slovenija Hrvaške ne blokira, ne more rešiti vprašanja njenih ladjedelnic, ne more najti topniških dnevnikov, ki jih tako zelo potrebujejo v Haagu, ne more reformirati hrvaškega pravosodja, ne more tudi urejati njihove zemljiške knjige, vračati beguncev iz okoliških držav na njeno ozemlje, vzeti v zaščito hrvaških novinarjev. To so naloge, ki so pred Hrvaško in od tega, kdaj se bo Hrvaška lotila reševanja ključnih vprašanj, je odvisno, ali bo v naslednjih petih letih prišla v EU ali ne. V naših bilateralnih odnosih pa je ključno vprašanje dokončne določitve meje zlasti na morju, ki je doslej nismo imeli. Sam se že zelo dolgo ukvarjam s tem projektom. Če bomo s Hrvaško ob pomoči Evropske komisije rešili vprašanje, potem ima Hrvaška možnost, če pa ne, se bojim, da še pet let ne bo v EU. To bo slabo zanjo in za vse druge države z Balkana, zato vsi čakamo, da se bo Hrvaška po lokalnih volitvah sredi maja vendarle spravila k pameti in delala zase tisto, česar zanjo in namesto nje ne more storiti nihče drug.«

Kako gledate na dogajanja v zvezi z mejo med Slovenijo in Hrvaško na morju?

»Slovenija mora zelo jasno artikulirati svoja pričakovanja, zato sam že nekaj časa vneto ponavljam, da ne gre za hrvaško ne za slovensko morje, pač pa za akvatorij, ki je bil izročen Jugoslaviji. Kopno smo si nekako razdelili, akvatorija pa ne. Ko nam predsednik Mesić ponuja prost prehod skozi hrvaške vode, ponuja nekaj, česar nismo iskali, in nekaj, česar nima. Dokler ni rešeno vprašanje meje, tudi on ne ve, kaj je hrvaško in kaj ni. Nedvomno pa se hrvaške vode začenjajo južno od reke Mirne, južno od akvatorija cone B. Kar je severno od nje, pa je predmet našega medsebojnega iskanja poti. Popolnoma dosledno vztrajam na tem, da Slovenija ima neposreden stik z mednarodnimi vodami, do tega ima pravico in ni druge poti, kot da si to morje razdelimo po enakem proporcu, kot smo si razdelili kopno.«