Kaj pa zdaj? (2)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 13. avgust 2012 / 06:00

Veronika se spominja, da so si jo doma podajali kot žogo. Mama tako ali tako ni nikoli imela časa, zmeraj se ji je mudilo, razen, seveda, če je morala s kakšno sosedo poklepetati, takrat pa se ji je čas ustavil. Starejša sestra Marija je bila ravno zaljubljena, različne dolžnosti je prelagala na ramena druge sestre, ki pa je imela za nego in podobne reči dve levi roki. Vsakdo, ki je prišel mimo, jo je objel, poljubčkal, več kot toliko pa se niso utegnili z njo ukvarjati. Rana, ki je bolj poredko »videla« sveže povoje, se je spet zagnojila, Veronika je spet romala v bolnišnico, le da so bili tokrat zdravniki dosti bolj strogi in jezni, saj jim je po pravici povedala, da je doma večkrat lačna kot sita, ker ni nikogar, ki bi se ukvarjal z njo.

»Zdravnik, tisti z bradico, je poklical očeta, ki me je pripeljal, k sebi, potem pa se je tako drl nanj, da se ga je slišalo ven, na hodnik. Oče se je tresel od besa, vendar je bilo od takrat naprej zame bolje, saj je vsak dan kontroliral, če sem sita, če mi je udobno, če me kaj boli. K meni so začeli prihajati tudi vaški otroci, saj so slišali, da znam veliko pesmic, da znam brati knjige. Nenadoma sem postala središče vaškega sveta, in to mi je bilo zelo všeč. A le do takrat, ko sem se toliko pozdravila, da bi se z otroki lahko tudi igrala. Takrat pa so ugotovili, da sem »krevlja«, da nogo vlečem za seboj, da ne morem tekati, hoditi kot drugi … Otroci, s katerimi smo bili še včeraj nenehno skupaj, so se spremenili v sovražnike, ki so me zasmehovali in kazali name s prstom, ko sem vlekla ubogo, stanjšano in krajšo nogo po tleh. Enako je bilo potem tudi v šoli, name so bili ljubosumni, ker sem že znala pisati in tekoče brati, oni pa ne. Pri telovadbi pa so prišli na svoj račun, učiteljica me je morala vzeti v bran, zaradi česar so mi govorili, da sem razvajenka. A tudi ta boleča leta so minila, počasi smo vsi odraščali in na mojem primeru so se tudi drugi učili strpnosti. Seveda ne vsi, kot tudi vsi učitelji niso bili človeški. Ampak tako je življenje, že zelo zgodaj sem se morala navajati na različnosti, kar mi je kasneje, v življenju, prišlo še kako prav. Vrsto let sem lahko obiskovala tudi kolonijo, v petdesetih letih prejšnjega stoletja smo hodili v Portorož. Še danes se spomnim tiste visoke, rumene stavbe z lesenimi polkni, v več nadstropjih. Do nje je bilo treba iti po stopnicah, zato me je vsakič nesel eden od vzgojiteljev. Tam sem prvič jedla fige, ki so mi bile zelo všeč in še danes jih imam rada. Do mene je bila zelo zaščitniška tudi učiteljica Verena, ki je v visoki starosti lani preminila,« živahno in še zmeraj mičkeno pokroviteljsko, kot je bila vajena početi v razredu, pripoveduje Veronika.

Bila je zelo bister otrok, veliko je brala, kaj pa ji je drugega preostalo, saj za delo ni bila uporabna, zato so jo učitelji spodbujali, da bi odšla naprej v šole, na učiteljišče, na primer. A so doma zagnali vik in krik, češ kdo bo pa plačeval, starejša sestra Marija, ki pa je bila že poročena, je celo predlagala, da lahko pride k njej in pazi na nečake, če ji je že toliko do tega, da bi bila med otroki.

»Sama sem napisala prošnjo za Titovo štipendijo, sama sem našla prostor v internatu. Oče, ki je takrat že imel starega fička, je mojo kramo naložil na zadnji sedež in me odpeljal. Kdo bo pa južne kuhal, ko tebe ne bo, mi je rekel, ko sva se poslovila. Domov sem se vračala le ob počitnicah, ostajala sem v Ljubljani in se učila. Lahko bi preskočila razrede, saj sem imela vse učbenike, tudi tiste za peti letnik, v malem prstu. Pa da ne boste mislili, da se včasih ne bi raje zabavala, šla v družbo in podobno! Včasih so me dekleta vzele s sabo, a kaj, ko jih je bilo verjetno sram. Takrat se je tudi veliko plesalo, to je bila ena tistih zabav, kjer so dekleta spoznavale fante in obratno. Kdo bi sploh želel spoznati mene? Ga ni bilo. V meni je bilo na tone hrepenenja in želja po ljubezni, po nekem človeku, ki bi mi stal ob strani, s katerim bi se družila, se imela lepo. Še tisti redki fantje, ki so bili na učiteljišču, so bili do mene pokroviteljski, več kot toliko pa ne. Tisočkrat na dan sem sanjala o fantu, o družini, ki jo bom imela. Kruta realnost pa me je zmeraj znova postavljala na realna tla. Odkrito povem, da je bilo najhuje takrat, ko se je začela prebujati tudi moja ženskost. Bila je zelo izrazita in zelo močna. A me je usoda kaznovala, da je ostala neizpolnjena. Kolikokrat so se fantje norčevali iz deklet, ki so bile zelo zadržane in so jih odvračale. Jaz jih ne bi …, a mene ni nihče hotel niti pogledati. Morda se vam zdi moje pripovedovanje suhoparno in nepomembno, a v njem se skriva toliko odrekanja, zatajevanja, bolečine, neizpolnjenega hrepenenja … Drugi so živeli, jaz sem životarila. Bila sem pokveka in samo to in nič drugega so tudi ljudje videli na meni. V temi, pa če nihče ne bi videl, takrat se je kakšen pijanec potuhnjeno približal in kljub omotični glavi se je stalno oziral okoli sebe, da ga kdo ne vidi …''

(Se nadaljuje)