Na tekaških smučeh po planotah Slovenije

Besedilo: Iztok Kordiš
Kategorija: Šport / ponedeljek, 16. marec 2009 / 06:00

Sedem maratonov v sedmih dneh - 330 km v enem tednu oziroma 47 km povprečno na dan - po planotah Slovenije: Pohorju, Golteh, Veliki planini, Snežniku, Trnovskem gozdu, Jelovici in Pokljuki.

Po lanskoletni uspešni uverturi se je 56 tekačev iz petih držav letos spet zbralo, da na tekaških smučeh preživi aktiven teden v odkrivanju skrivnosti slovenskih planot. 11 Fincev, 15 Nemcev, 8 Špancev, 2 Avstrijca in 20 Slovencev je tvorilo to pisano druščino moških in žensk, starih in mladih. Najstarejši udeleženec je imel kar 74 let, najmlajša udeleženka pa 22. Medtem ko je lanskoletno pomanjkanje snega prisililo organizatorje v spremembo in skrajšanje načrtovane poti, je bila letos slika povsem drugačna. Obilica snega, ponekod tudi preko dva metra, je omogočila 16 tekačem, ki so se teka udeležili že drugič, da odkrijejo nove bisere Slovenije.

Označena in večinoma odlično pripravljena smučina za klasično tehniko je vodila tekače po čudovitih gozdovih in planinah slovenskega sredogorja na nadmorski višini od 1000 do 1400 m. Pot se je začela na vzhodu s prečenjem Pohorja od Bolfenka, Areha, mimo smučarskega centra Rogla, se tam dotaknila smučin, kjer naša najboljša tekačica Petra Majdič pili formo za svoj juriš na vrh svetovnega pokala, naprej preko Lovrenških jezer do Ribniške koče in končnega cilja na Kopah. Ta 50 km dolga preizkušnja je bila za marsikoga tudi najtežja v celem tednu, saj so ponoči dirkači na motornih saneh skoraj popolnoma uničili sicer odlično pripravljeno smučino. O tem, da ta tura ni za začetnika, so se udeleženci prepričali tudi naslednji dan s startom in ciljem na Golteh. Proga pod Smrekovcem je bila sicer čudovita, vendar zahtevna z nekaj zelo strmimi vzponi in spusti. Na srečo na sredi poti stoji Koča na Smrekovcu s svojim oskrbnikom Fiko in njegovimi specialitetami. Biser nad biseri je bila po mnenju večine Velika planina. Čeprav daleč najkrajša etapa (le 25 km) je vse prevzela s čudovitimi razgledi in slikovitostjo skoraj povsem zasneženih pastirskih stanov.

Po treh dneh teka po bolj ali manj obljudenih poteh v bližini smučarskih centrov so se udeleženci podali v brezmejna prostranstva snežniških gozdov v kraljestvo medvedov, katerih sledi so tudi letos kljub pravi zimi še pred kratkim videli na Sviščakih. Z velikim trudom pripravljena proga okrog slovenske Fuji Jame, kot mnogi imenujejo Snežnik zaradi njegove bele kape, ki dolgo v pomlad kraljuje nad okolico, je navdušila vse. To je bil tudi svojevrsten zgodovinski dogodek, saj še nikoli doslej tekaška proga ni bila pripravljena okrog Snežnika. Pika na i pa je bila še hrana in postrežba na Mašunu, ki je bila, spet po mnenju večine, vrhunec kulinarične ponudbe na celi turi.

Ljudje so vedno znova presenečeni in navdušeni nad zagnanostjo in gostoljubnostjo prizadevnih organizatorjev na Vojskem, kjer že tradicionalno vsako zimo vzorno pripravljajo tekaške proge, in v Dražgošah, kjer so organizatorji odlične tekaške proge pripravili po cestah Jelovice vse do Koble in naprej do Bohinjskega jezera. Duh skupnega dela tam še ni zamrl in prav gotovo sta poleg odlično pripravljenih prog, jasnega, sončnega vremena in enkratnih razgledov to etapi, ki sta naredili te dneve nepozabne.

Tek po planotah se je zaključil na Pokljuki s 50 km dolgim tekom po spet brezhibno pripravljenih smučinah od Šport hotela preko spodnjega Goreljka, Zajamnikov, Praprotnice, Rudnega polja, mimo Medvedove konte, Stare Pokljuke, Mrzlega Studenca, Javorniške planine in nazaj do Šport hotela.

Kateri dan je bil najlepši, je težko reči, nekaj pa je gotovo – prav vsi udeleženci so na vprašanje, ali bi to turo priporočili prijateljem, odgovorili pritrdilno.

330 km v enem tednu prav gotovo ni mačji kašelj, ni pa tudi ekstremizem, kjer bi gnal sebe do meja svojih fizičnih in psihičnih sposobnosti, saj to ni tekmovanje, čas se ne meri in lahko uživaš v teku v lastnem ritmu. Lahko bi rekli, da to ni le športni ampak tudi kulturni in ekološki dogodek, saj gre za srečevanje in druženje ljudi iz zelo različnih okolij, spoznavanje lokalnih znamenitosti in kotičkov, kamor običajen turist težko zaide. Tek na smučeh v tej obliki pa je prav gotovo tudi šport, ki veča zavest, kako pomembna je narava in kako pomembno je, da jo znamo ohraniti tudi za naše zanamce.

Samo upamo lahko, da bodo organizatorji (SD Krplje Ljubljana, SD Lovrenc na Pohorju, SD Železničar, ŠD Atrans, SK Pivka, SK Kovinoplastika Lož, TSK Idrija, ŠD Dražgoše, ŠD Gorje, ŠD Pokljuka, športni centri Rogla, Golte, Velika planina, Alpina, Slovenijatimes, Rant bus in nekatere občine, preko katerih vodi pot) nadaljevali svoje delo in da bo ta prireditev postala tradicionalna.

Še nekaj izjav udeležencev in rezultati ankete:

37 vrnjenih vprašalnikov + 1 z zelo detajlnimi komentarji

Kakšni so tvoji splošni vtisi o PPS?

– Dobro, zelo dobro.

– Zelo težka tura. Super dogodek z mnogo novimi kontakti. Veliko sem se naučil o Sloveniji.

– Krasna tura v res impresivni pokrajini. Res najlepše zahvale, da organizirate tako zahtevno prireditev.

– Super tura v prečudoviti pokrajini, proge precej bolj zahtevne kot na Rajalti (tek od ruske do švedske meje na Finskem).

– Zelo različno od moje domače Finske, vendar zelo zanimiva izkušnja.

– Želim, da bi nadaljevali s to prireditvijo, da bi lahko še več tekačev spoznalo to čudovito pokrajino in te gore. Hvala za čudovito izkušnjo.

– Izvrstna hrana na Mašunu, kar pa ne morem reči za Pokljuko.

– Prenočišča so bila dobra, vključno z res osnovnim bivanjem na Mašunu (nekaj ljudi je spalo v lovski koči), kjer pa je bila hrana najboljša. Hvala za okrepčevalnice.

– Za nas ekstremno smučanje. Ali se da organizirati zemljevide področij (sem pripravljen plačati), kjer tečemo? Zvečer bi lahko bolje predstavili progo naslednjega dne (vsi ne poznamo Slovenije tako dobro). Najlepše zahvale za res čudovito izkušnjo.

– Pohorje je za prvi dan res zahtevno. Trasa je dobra, proga pa žal ni bila urejena. Velika planina: mrzel veter, krasna pokrajina, strmi klanci. Snežnik: Kaj če bi vključili vzpon na Snežnik? En dan več? Tudi tu je bila čudovita pokrajina. Želel bi si več različnih poti. Jelovica: krasen pogled na Triglav in druge Julijce. Pokljuka: Del proge do Rudnega polja je čudovit; prenočišča: zelo dobra; hrana: dobra; okrepčevalnice: zelo dobre; na nekaterih delih poti bi bilo dobrodošlo boljše markiranje poti, posebno za ljudi, ki pridejo pozno.

– Najboljša okrepčevalnica na Smrekovcu; najboljša postrežba in prizadevnost ljudi na Mašunu.

– To turo bom priporočil prijateljem, ampak prav gotovo to ni za začetnike.

– S celotno turo sem zelo zadovoljen.

– Imeli smo veliko čudovitih razgledov, srečali čudovite ljudi, spoznavali lokalno življenje. Všeč mi je ta lokalni vidik – tako pri hrani kot prenočiščih.

– Vrhunci: razgledi na Veliki Planini, razgledi z Jelovice na Triglav, večerja na Mašunu, limonovo žganje na Jelovici, šoferja avtobusov, Terme Snovik, videti, kako teče organizacija, izboljšanje angleščine.

Ocena vsakega dneva (od 1 do 5 – 5 je najvišja ocena). Povprečje 4,19

- Pohorje 3,14

- Golte 3,11

- Velika Planina 4,34

- Snežnik 4,73

- Trnovski gozd (Vojsko) 4,35

- Jelovica 4,78

- Pokljuka 4,86

Ocena:

- Prenočišč 4,31

- Hrane 4,30

- Ali bi PPS priporočil svojemu prijatelju? DA – vsi, ki so izpolnili vprašalnik.