Vse se začne s prvo črto

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 6. marec 2009 / 06:00

V prostorih Mestne občine Kranj je na ogled razstava likovnih del akademskega slikarja Franca Vozla. Čaka ga bogato razstavno leto in jeseni izid njegove monografije.

Vidim, da ste sredi dela. Mar slikarji ne poznate tako imenovanega zimskega zatišja?

»Februar je za slikarje mogoče res nekoliko bolj pust mesec, pa vendar odvisno od načrtov, ki jih imaš za ostali del leta. Sam pripravljam slike za naslednje razstave. Predvsem sem se ta čas posvetil figuraliki in nekoliko manj tihožitjem. V aprilu pripravljam naslednjo razstavo na Primorskem, hkrati pa odbiram tudi slike, ki jih bom predstavil jeseni v svoji monografiji.«

V tem delu Slovenije ste bili doslej manj prisotni …

»Se mi zdi, da res. V galerijah na slovenski obali sem bil doslej zelo malo prisoten. Tokrat so me povabili v galerijo Insula v Izoli, kjer bom na željo njihovega kustosa predstavil predvsem figuraliko in moja bolj angažirana platna, tako starejšega datuma kot najnovejša dela.«

Tudi na trenutno aktualni razstavi v galeriji občine Kranj ste na ogled postavili svoje razpoznavne motive, ob aktih tudi tihožitja, tako malih kot velikih formatov …

»V dogovoru z občino sem se odločil, da v njihovih prostorih za slovenski kulturni praznik na neki način začnem z mojimi letošnjimi razstavami. Tudi v Kranju, saj za jesen v sodelovanju z Gorenjskim muzejem pripravljam širšo postavitev v galerijah Mestne hiše, Prešernove hiše in v Mali galeriji Likovnega društva Kranj. V istih galerijah sem zadnjič razstavljal pred dvanajstimi leti, v letih do danes sem naslikal še mnogo novih del, ki bi jih rad pokazal someščanom.«

Ko gledam vaša dela, predvsem akte, se držite rdeče niti, ki jo razvijate naprej že vse od zaključka akademije ... Želja po iskanju novih rešitev ne pojenja?

»Na začetku sem na neki način figuro razkrojil in jo potem v vseh naslednjih obdobjih sestavljal skupaj. Sicer pa, problemi se poglabljajo z delom. Z vsako novo sliko jih vedno znova rešuješ, se pri tem izpopolnjuješ na podlagi svojih izkušenj in z željo po novem odkrivanju. Ne le jaz, mislim, da mora vsak likovnik vztrajati na svoji poti in to razvijati do nekega nivoja. Če ves čas iščeš samega sebe, si vedno na začetku nečesa.

Sam vztrajam na svoji poti, ne glede na situacije, s katerimi se v življenju soočam. Imel sem srečo, da sem na akademiji še imel profesorje starejše generacije, ki so me učili samokritičnosti pri delu in iskanja mehanizmov, ki odpirajo nove možnosti za razvoj in nova znanja.«

Položaji figur na vaših slikah, na katere gledate iz zelo neobičajnih zornih kotov, ne igrajo na karto všečnosti na vsak način. Povedati želite še nekaj drugega?

»Bolj kot všečnost me zanima duševno stanje, ki ga tudi s svojo umestitvijo na sliko izraža figura, naj bo to moška ali ženska. Želim, da ta energija deluje tudi na razmišljanje gledalca, figura namreč vselej izraža neko razpoloženje, naj bo to veselje ali pa melanholijo in žalost. Osamljenost je na primer v današnjem času pogost pojav. Ko je človek kljub materialnemu in informacijskemu obleganju lahko sredi množice osamljen. Figure seveda odražajo tudi moje razpoloženje med slikanjem. Vibracije so lahko pozitivne ali pa negativne. Pri slikanju figure se tudi osebno odprem, medtem ko je slikanje tihožitij nekakšna igra … Takrat sem lahko bolj sproščen. Sicer tudi tihožitja odražajo moje razpoloženje, ampak precej manj izrazito kot akti.«

Tihožitja so mogoče tudi bližja širšemu krogu ...

»Veliko ljudi se ne poglablja v slike in želi imeti le sliko, kot nekaj lepega, nekaj za dekoracijo stanovanja, nekaj, kar mu bo dalo pozitivno energijo, optimizem …«

Kar se tehnike tiče, ne odstopate od platen, risba, akvarel, grafika vas ne pritegnejo?

»Nekaj časa me je zelo prevzemala risba, kar nekaj let so me močno angažirale študijske figuralne kompozicije. V zadnjih letih tudi zaradi pomanjkanja časa slikam predvsem na platna. Z grafiko sem pred leti poskusil, predvsem z litografijo, a moram reči, da mi ni preveč blizu. Sitotiski, ki bi jih potem multipliciral z različnimi dodatki, me ne zanimajo. Sem izrazit individualist in me zanimajo predvsem slike kot unikati. Seveda v okviru mojega razpoznavnega likovnega rokopisa, a vendarle vedno naprej.«

Gospodarska kriza je pustila pečat na vseh področjih, strah nas je prihodnosti … Kakšen je zdaj odnos nekaterih velikih slovenskih firm do likovne umetnosti, mislim predvsem na podjetja, ki imajo lastne umetniške zbirke, med njimi so tudi vaša dela?

»Mislim, da je kriza skozi medije predstavljena preveč alarmantno, kar ustvarja neko pretirano nelagodje in paniko. Seveda se moramo zavedati krize in ukrepati, pa vendar je vsako pretiravanje bolj v škodo kot ne. Tudi ekonomisti razlagajo, da mora denar krožiti, v nasprotnem primeru iz tega res ne bo izpadlo nič dobrega. Za nas, likovnike, se kriza mogoče še bolj odraža kot za koga drugega. Sliko kupiš vedno na koncu, ko vse drugo že imaš. Tudi podjetja ne investirajo več toliko v umetnost, kot so pred leti.«

To, da slikar slika predvsem iz svoje potrebe, ne le za preživetje, se mi je vedno zdela nekoliko obrabljena fraza, pa vendarle nekaj najbrž obstaja, ki žene umetnika naprej, ne glede na stanje v družbi?

»Če je platno prazno, nimaš nobenega problema, če po njem potegneš črto, se začne problem in ta je tisti, ki te žene naprej, da slikaš in potem na neki način rešuješ vsako sliko posebej. To je preprosto način življenja. Sam imam to prednost, da imam likovni atelje doma, tako da sem lahko vseskozi v stiku s svojim delom. Ob nedeljah, praznikih, zjutraj, zvečer … vedno grem lahko v atelje in si na drugi strani vzamem prosti dan, kadar želim. Seveda brez nekega reda ne gre, kajti če odlagaš delo, te ta čaka na drugem koncu, dokler ga ne opraviš. Seveda pa kot človek rasteš, tvoj značaj se spreminja, kar se na koncu odraža tudi v tvojem delu.«

Dejali ste, da pripravljate tudi monografijo, je ta povezana tudi z jesensko veliko razstavo v Kranju?

»Na tej razstavi želim monografijo tudi predstaviti. Ta bo tudi najbolj obširna predstavitev mojega dela v knjižni obliko do sedaj. V njej bom kronološko predstavil moj že skoraj 30-letni opus, namreč od leta 1981 pa do danes. Ob kakih sto listih z mojimi deli bo tu še nosilno besedilo in pa odlomki zapisov različnih likovnih kritikov o mojem delu. Različni pogledi na različna obdobja mojega ustvarjanja. Zdelo se mi je prav, da vsem tem letom likovnega ustvarjanja dodam še dokument v obliki monografije, ki bo hkrati tudi moja osebna izkaznica. Po razstavi v Kranju sledi prav tako obsežna razstava v Slovenj Gradcu in v začetku drugega leta v Mestni galeriji v Ljubljani.«