Biomasa izgublja pomen

Izziv za uporabo lesne mase so sprejeli tudi gorenjski poslovni subjekti, a so bila pričakovanja očitno prevelika.

Globalno segrevanje, alternativni viri energije, ekološka ozaveščenost in podobno so besedne zveze, všečne evropskim politikom, ne glede na njihove ideološke usmeritve. Evropski svet je zato brez večjih težav dosegel soglasje o ciljih glede emisij CO2; te naj bi bile do leta 2020 manjše za najmanj 20odstotkov glede na leto 1990, do leta 2050 pa najmanj za 60odstotkov. Ena od posledic takih odločitev je izdatna podpora projektom EU, ki obravnavajo rabo obnovljivih virov in varčevanje z energijo. Slovenija se je v skladu s svojimi naravnimi danostmi usmerila na rabo lesne biomase za ogrevanje. Zgrajenih je bilo kar nekaj sistemov daljinskega ogrevanja ter vzpostavljena borza za trgovanje z lesnimi sekanci, briketi … Izziv je sprejelo tudi 15 gorenjskih poslovnih subjektov, ki smo z namenom pridobivanja in porabe lesnih sekancev ustanovili partnerstvo »Regionalna biologistika«. Leta 2007 smo izdelali študijo izvedljivosti projekta, da bi ugotoviti ekonomsko upravičenost proizvodnje in distribucije lesnih sekancev. V študiji smo proučili pridobivanje sekancev iz ostankov lesa pri spravilu iz gozda, ki ne dosegajo tržne vrednosti za nadaljnjo mehansko ali kemijsko predelavo. Obravnavali smo le les iglavcev, največ smrekovine, saj pridobivanje sekancev iz lesa listavcev zahteva zaradi gliv piravk drugačno tehnologijo priprave pri sušenju. Študija je pokazala, da je strošek zbiranja, priprave in predelave lesa ter transporta sekancev do kupca približno 13 evrov na nasuti meter sekancev, to pa je tudi cena, ki so jo sekanci takrat dosegali na trgu. Obdelali smo različne načine spravila lesa, najboljši rezultati pa so se obetali v primeru sodobnega, žičnega spravila lesa, ko se drevesa obvejujejo pri cesti. V tem primeru namreč stroški spravila vejevja do ceste ne bremenijo sekancev, za predelavo ostankov pa je zainteresirana tudi gozdna proizvodnja, saj predstavlja odstranjevanje vejevja po končanem spravilu lesa dodaten strošek.

Posebej smo proučili tudi pridobivanje sekancev iz lesa ob redčenjih v gozdovih, kjer gre za drobnejši les iglavcev, ki ni uporaben za kemijsko ali mehansko predelavo in bi po opravljenih negovalnih delih brez škode ostal v gozdu. Ker pa stroški spravila lesa do ceste v tem primeru bremenijo ceno sekancev, bi bil ta način sprejemljiv le izjemoma, saj so tako pridobljeni sekanci dražji. V času, ko je bila študija zaključena, je cena nafte naraščala in so bila pričakovanja, da bo naraščalo tudi povpraševanje po lesnih sekancih in s tem njihova cena, upravičena. Danes dosega cena sekancev iz iglavcev le 11 evrov, cena nafte pa se je spustila pod raven iz leta 2007 in še pada. Hkrati narašča cena lesa, pa tudi odpadki imajo večjo uporabno vrednost, npr. kot primes k zemeljskim substratom. Vsekakor se je potrdila napoved, da je v današnjih razmerah ekonomsko upravičeno izdelovanje sekancev le iz vejevja, ki ostane ob žičnem spravilu lesa.

S tem pa se postavljajo pod vprašaj pričakovanja o vlogi lesa kot energenta, ki bo zamenjal fosilna goriva. Pričakovanja so bila enostavno prevelika, ne le glede ekonomskega učinka, temveč tudi glede obsega. Če bi vse ostanke lesa, ki ostanejo ob rednem spravilu iz gozda, porabili za ogrevanje, bi to komaj zadoščalo za manjše mesto. Seveda pa so take predpostavke nerealne, saj je osnovni kriterij gospodarske dejavnosti ekonomska smotrnost, tu pa se račun ne izide. Ob tem naj omeniva še past, v katero zlahka pademo ob nekritičnem hlastanju za evropskim denarjem: čeprav na prvi pogled evropske, pa tudi državne spodbude prinašajo »zastonj« denar, nas ta lahko tudi drago stane. Država namreč v primeru lesne biomase podpira projekte, ki se sami po sebi ne bi izplačali in rabijo »spodbudo«. Dostikrat so ti prav na robu ekonomske smotrnosti, majhna sprememba na trgu ali napaka v zasnovi projekta pa jih pahne čez rob; lep primer je toplarna v Preddvoru. Največkrat pa pobudniki projekta naredijo osnovno napako, da v računu ekonomske upravičenosti ne upoštevajo amortizacije za osnovna sredstva, kupljena za denar iz nepovratnih subvencij. Ko bodo ta iztrošena, bodo zopet odvisni od subvencij, ki jih mogoče takrat ne bo več, zamujen pa bo čas za uvedbo mogoče gospodarnejše rešitve.

S tem člankom ne želimo jemati pomena gozdu kot zalogi čiste energije; poudariti želiva le, da je odločitev o uvedbi lesa kot energenta smotrna le v določenih okoliščinah in, da bomo naše energetske zagate z gozdom reševali le v zelo omejenem obsegu.