Ujeta v času

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 22. december 2008 / 06:00

Zgodba o ženski, ki sem jo občudovala

Na srečo je bila Hana zelo samostojen otrok, da si je lahko poiskala službo. Vse dotlej je bila finančno odvisna od moža, kar je bilo včasih peklensko.

Žal pa je bilo za otroka zelo težko dobiti varstvo in je potem večino tega, kar je Rebeka zaslužila, pustila varuški, ki je v njeni odsotnosti pazila na otroka.

Nekoč mi je napisala: »Vsako prosto minuto se učim nemško, ker želim napredovati in doseči v življenju kaj več kot to, kar trenutno delam. Ni mi pa žal, da sem prekinila šolanje in se poročila.«

Njen mož Ernest je imel v sebi dovolj žirovske krvi, da sta se lotila tudi zidave nove hiše. Rebeka mi je potem velikokrat pripovedovala, da si je pri tem projektu uničila želodec. Iz službe sta dirkala na gradbišče, ni bilo časa ne za kosilo ne za večerjo. Lakoto si je tešila s cigareti in številnimi kavami, ki jih je zlivala vase.

Ne pomni, da bi jima kdaj kdorkoli pomagal. Razen pri strehi. To pa je bil edini strošek, ki sta ga imela. Zato je hiša rasla počasi, ker sta vse postorila sama.

»Žal je najkrajšo potegnila hčerka. Enostavno nisem imela časa, da bi se ji posvečala, nanjo je pazila varuška, danes pa vem, da sva se ravno v tistem obdobju najbolj odtujili. Bojim se, da mi to, da mi je bila hiša (in še kaj) pomembnejše, zameri še danes, saj imava zelo redke stike. To pa je tista bolečina, ki jo bom v sebi pestovala do konca življenja …«

Rebeka se je zaposlila na enem od konzulatov, kar je imelo za rast njene podrte samozavesti pozitiven vpliv. Prišla je med izjemne sodelavce, ki so znali graditi medsebojne odnose.

»Sprva sem bila začudena in preplašena, kajti na vsakem koraku so mi dali vedeti, da me cenijo in da spoštujejo moje delo. Tega nisem bila vajena, saj je moj mož zmeraj zmrdoval nos nad tem, kar sem počela. Navzela sem se tudi svetovljanskosti, saj sem se ob različnih priložnostih srečevala z ljudmi s celega sveta. A sreča največkrat ne traja dolgo. Po menjavi konzulov so začeli odpuščati tudi osebje, v novi druščini sem se zelo slabo počutila, zato sem si poiskala novo zaposlitev. Ni bilo lahko, saj so Avstrijci do tujcev dokaj nezaupljivi, a imela sem srečo in sem pristala v neki mednarodni inštituciji, kjer sem se spet lahko počutila kot doma.«

V svoji notranjosti pa je bila vedno bolj osamljena. Z možem sta se preselila v novo hišo, hči pa je ostala v njunem stanovanju, kar je bilo logično, saj je obiskovala srednjo šolo.

»Bilo je grozno,« pripoveduje Rebeka. »Ko sem se vrnila iz službe, je bil že tako pijan, da je po navadi ležal na tleh, bodisi v veži ali v dnevni, ki je bila najbližja. Bilo ga je nemogoče spraviti v posteljo. Proti jutru, ko se je streznil, uredil in oprhal, je odšel v službo kot da se ne bi nič zgodilo. Živela sva skupaj, a bila sva si kot dva tujca. Najbolj me je bolelo to, da sem ga še zmeraj ljubila. On mi je pomenil vse, kar sem v življenju imela. Celo več kot lasten otrok. Če bi morala izbirati med njima, bi se odločila za moža …«

Kadar je bil malo bolj pri sebi, jo je zmerjal z najrazličnejšimi grdimi in prostaškimi izrazi, a je zmeraj molče trpela.

»Nekoč, bilo je ravno spomladi, ko se je dež mešal s snegom in se je ulica, v kateri sva živela, utapljala v žlobudri, je prišel domov prej kot po navadi. Nekam togo je meril korake preko dvorišča, a tega nisem vzela za mar. Je že malo bolj pijan kot običajno, sem pomislila. Potem pa zaslišim, da je nekam čudno dolgo vtikal v ključavnico ključ. Odstavila sem golaž, ki sem mu ga kuhala za kosilo in odhitela na pomoč. A ko sem odprla vrata, je bilo vse, kar sem še ujela, njegov stekleni pogled in potem se mi je mrtev zrušil v naročje. Kar spodsekalo ga je, niti besedice ni utegnil spregovoriti - in ga ni bilo več. Mislila sem, da me bo pobralo od hipne groze, postala sem panična, začela sem kričati in – tega se še dobro spominjam, začela sem mu dajati umetno dihanje, a ni pomagalo. Ko so, čez dolgo časa, prispeli reševalci z zdravnikom, od mene ni ničesar več ostalo. Bila sem živčna razvalina, zrušena, uničena in vse, kar sem si želela, je bilo, da bi umrla skupaj z njim.«