Kranj ima Bleiweisovo cesto, Ljubljana ne

Ste vedeli, da se je Prešernova cesta v Ljubljani do 1949 imenovala Bleiweisova, Prešernov trg na Tromostovju pa Marijin trg? S Prešernovim imenom so torej odpravili Bleiweisovo in Marijino, ki sta padli v nemilost ...

Preimenovanje se je zgodilo v velikem kulturnem tednu, ki so ga priredili v začetku februarja 1949, ob stoletnici Prešernove smrti. Oče naroda je tako izgubil svojo ulico v glavnem mestu in je še do danes ni dobil nazaj, ne prvotne ne kake druge. Pa so bili in so še predlogi, da bi jo, vendar se to očitno tudi mestnim oblastem po osamosvojitvi nekako ne sliši. Pomenljivo, mar ne? Sicer pa je to le ena od zanimivih reči, ki so bile izrečene v sredo, 19. novembra, na večernem srečanju v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani. V tem muzeju, ki ga vodi Jože Dežman, je bila od februarja do maja letos razstava Slovensko meščanstvo od vzpona nacije do nacionalizacije 1848-1948, zadnjič pa so predstavili še imeniten zbornik z enakim naslovom. Založila ga je Mohorjeva založba v Celovcu, tudi v počastitev 200-letnice rojstva dr. Janeza Bleiweisa.

Zakaj se je torej oče naroda, ki je to postal že takrat, ko so bili komunisti v slovenskih deželah še eksotična redkost, zameril povojnim oblastem? O tem je na predstavitvi govoril dr. Božidar Jezernik, pronicljivi etnolog in antropolog, ki je napisal tudi temeljno študijo v zborniku (Od vzpona nacije do nacionalizacije). Bleiweis se je zameril Kardelju. Ta je v Razvoju slovenskega narodnega vprašanja iz leta 1939 zapisal: »Bleiweis ni bil narodov ideolog, ni bil duh širokih obzorij, ni odkrival narodu perspektiv njegove bodočnosti. Bil je njegov vsakdanji politični vodnik, predstavnik stranke konservativne družbene plasti, v čigar osebnosti se je utelesil ves nesrečni položaj slovenskega naroda, njegova socialna zaostalost, mračnjaštvo, njegova zlomljena duhovna krila na eni in njegova mlada in zato nejasna težnja po svobodi, po neoviranem razvoju na drugi strani …«

Kardeljeve besede bi se dalo zdaj, ko se sme, lepo uporabiti tudi za oznako njega samega. Denimo: Kardelj je bil narodov ideolog, duh širokih rdečih obzorij, ki je odkrival narodu perspektive njegove svetle prihodnosti. Ni bil je njegov vsakdanji politični vodnik, zato pa vodilni predstavnik enopartijske oblasti, v čigar osebnosti se je utelesil ves nesrečni položaj slovenskega naroda, njegova socialna zaostalost, mračnjaštvo, njegova zlomljena duhovna krila na eni in njegova mlada in zato nejasna težnja po svobodi, po neoviranem razvoju na drugi strani … A ne gre za to. Kardelj je bil dejansko pravo nasprotje Bleiweisa, ta pa dejansko le narodov »vsakdanji politični vodnik«. Ni se ukvarjal s širnimi ideološkimi vprašanji, pač pa z zelo konkretnimi. S tem, denimo, da v času, ko so začele izhajati njegove Novice (1843), večina naših ljudi ni poznala tako elementarne »institucije« kot je – stranišče. Dr. Jezernik: »Omikanje ljudi, ki niso poznali besede za stranišče, niti niso imeli priprave, ki jo ta beseda označuje, je bilo pravi herkulovski podvig. Vendar je urednik Novic in predsednik Slovenskega društva znal najti pravi način, kako slovensko ljudstvo 'po naravni in postavni poti voditi k napredku v omiki in blagostanji' na način, ki je bil množicam sprejemljiv …«

Dr. Bleiweis morda res ni bil narodov ideolog, zato pa stvarni vodnik, zdravnik in učitelj v nadvse življenjskih vprašanjih: kako izboljšati osebno higieno, kako ravnati v primeru nalezljivih bolezni, kako zmanjšati smrtnost med porodnicami, kako bolje gospodariti … Rezultati so bili stvarni in splošno priznani. Kam nas je s svojimi eksperimenti sto let po Bleiweisu pripeljal veliki ideolog Kardelj, se pa tudi še dobro spominjamo.