Pozabite na pravi angleški čaj!

Britanec Fred Murphy je v Slovenijo prvič prišel pred dvaindvajsetimi leti, v Radovljico se vrača vsako poletje.

Se še spomnite, kako ste prvič prišli v Slovenijo?

»Seveda se spomnim. S kolegom Ianom Connolyjem sem bil na takrat zelo popularnih Yougotoursovih kombiniranih počitnicah. En teden Dubrovnika v času festivala in teden dni v Kranjski Gori na aktivnih počitnicah.«

Je bilo po pričakovanjih?

»Pravzaprav nisem ničesar pričakoval, ker še nikoli nisem bil v Alpah. Moja izkušnja z gorami je bila omejena na pohode v Lake district, kjer ne boste našili ničesar višjega od tisoč metrov.«

V naslednjih letih ste večkrat obiskali Slovenijo kot turist, kasneje ste začeli prihajati k prijateljem v Radovljico. Ste se kdaj zaradi kulturnih razlik počutili nelagodno?

»Kje pa, vsi so bili prijazni in vedno smo komunicirali brez večjih težav: v angleščini, nemščini ali preprosto s slovarjem v roki.«

Česa se najbolj spomnite s svojih prvih obiskov?

»Glede vizualnega vtisa bom odgovoril s klišejem: popolnoma iz sebe smo bili ob pogledu na slovenske kozolce, ki jih ne vidiš nikjer na svetu. Druga stvar, ki se je dobro spomnim, pa je, da smo v vseh hotelih, kjer smo stanovali, za poobedek dobili kompot …«

In kaj se je v teh dveh desetletjih najbolj spremenilo?

»Ljubljana je postala bolj podobna drugim evropskim prestolnicam, v mestu najdeš enake trgovine kot kjerkoli drugje po svetu. K sreči je še ohranila precej svoje stare identitete. Pa velikih Mercatorjev in Sparov takrat še ni bilo.«

Kaj vas poleg prijateljev še vsako leto vleče na obisk v Slovenijo?

»Festival Radovljica je vsekakor zelo privlačen, zato se trudim, da mu prilagodim svoj obisk tukaj. Izjemno všeč mi je razpoloženje in dejstvo, da privablja toliko različnih ljudi. Če bi šel na podoben koncert v London, bi bil verjetno med mlajšimi obiskovalci, sem pa prihajajo cele družine, ljudje od blizu in daleč. Pa narava in harmonična pokrajina z malce staromodnimi vasmi, v katerih je še vedno v središču cerkev, ne tako kot pri nas, kjer v središčih dominirajo komercialni centri.«

Kaj bi priporočili prijateljem, ki obiščejo Slovenijo?

»Vsekakor vsaj eno od majhnih starih mest – Radovljica je vsaj tako lepa kot katerokoli drugo podobno v Sloveniji. Prav gotovo ne bi bili razočarani nad kraji, ki sem jih obiskal prav danes: Mojstrano in Gozd Martuljek. Pojdite tja in hodite, bi jim rekel. Razgledi, ki se vam ponujajo, jemljejo dih!«

Vam je všeč slovenska hrana?

»Nisem ravno pravi naslov za takšno vprašanje … Všeč mi je, ker je vsepovsod na voljo sveža zelenjava in sadje, pa slovensko vino, seveda. Morda je hrana v restavracijah za moj okus malo pretežka …«

Je v slovenskih kavarnah mogoče dobiti pravi angleški čaj?

»Oh, zares angleško pripravljen čaj je težko dobiti kjerkoli! V Ljubljani poznam dve kavarni, kjer imajo dober čaj, ampak še vedno ni takšen, kot ga pijemo doma. Angležem bi svetoval, naj zunaj Velike Britanije pozabijo na čaj in se držijo kave, ki je tu bistveno boljša kot kjerkoli pri nas.«

Katere kraje boste obiskali, ko naslednjič pridete v Slovenijo?

»Ogledal bi si predstavo ljubljanske Opere in baleta in kot vedno obiskal stara mesta. Nič ne bi imel proti tretjemu obisku Škocjanskih jam. Šel bi v Piran in obiskal Koper, o katerem sem bral, a ga še nisem videl, in se spet vrnil v dolino, ki sem jo obiskal danes. Tamkajšnja pokrajina je nekaj najbolj osupljivega, kar sem videl v življenju.«

Kaj vas je pri nas najbolj presenetilo?

»S prijatelji se pogosto pogovarjamo o zame osupljivem fenomenu polne lune, ki mu na moje veliko začudenje v teh krajih pripisujete tako velik pomen. Presenečen sem bil, ko sem prvič videl koledar z vrisanimi luninimi menami! Mogoče je moj vtis napačen, toda zdi se mi, da se, vsaj med starejšo generacijo, ljudje še vedno delijo na »črne« in »rdeče«, pa presenečen sem nad splošnim nezaupanjem v politiko in politike. Tudi Britanci znamo biti zelo kritični in skeptični do njih, ne maramo, da nenadoma obogatijo, in ne odpuščamo napak, toda ne bi rekel, da menimo, da so politiki v osnovi pokvarjeni in slabi. Slovenci, ki niso veliko potovali, bodo morda presenečeni nad mojim vtisom, da je dežela izjemno homogena v primerjavi z okoljem, v katerem živim jaz. Ko se peljem z avtobusom, se pogosto zgodi – kar več kot pozdravljam, da ne bo pomote – da sem edini belopolti potnik in da se ob tem počutim popolnoma običajno.«