Pet minut za smeh

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Četrtek, 21. junija 2007

Tako. Pa je za mano. Moja prva kemoterapija.

Ob neki priložnosti me je neki frančiškan podučil, da je bilo po nekih virih Jezusa Kristusa, ko so ga vojaki aretirali in odpeljali pred Heroda Antipa oziroma Poncija Pilata na zaslišanje, menda tako strah, da je dobesedno krvavi pot potil. Potemtakem sme biti – tu in tam – strah tudi mene. Recimo, kemoterapije.

Me je bilo, preden se je zgodilo, strah? Vsaj malo? Hm, kaj naj rečem? Malo že, a ne? No, ja, naj bo. Preden me je sestra zbodla v žilo na levi roki, me je bilo presneto strah. Pravzaprav me je bilo tako zelooooo zelooooo strah, da bi pred vsem skupaj najraje pobegnila. Za trenutek sem si v mislih predstavljala, kako v preveliki bolnišnični pižami tečem po hodniku oddelka 200 in na ves glas kričim: pustite me, jaz se tega ne grem, klinc gleda raka in kemoterapijo in vašo diagnozo in kaj vem kaj še vse, jaz od tu odhajam, jaz od tu bežim, me že več ni. Če v to svojo življenjsko dogodivščino vpletem Svetlano Makarovič in njena Kosovirja na leteči žlici, sem se (predvidevam) počutila približno tako kot Glili, ko je njeno žlico, v kateri je letela, zagrnil velik črn oblak; meglen in moker in vlažen, skratka, na smrt zoprn oblak, znotraj katerega ni bilo slišati čisto nič drugega, kot njegovo zastrašujoče smrčanje. Zoprnija zoprna.

V resnici sem kot okamnela ležala na postelji in čakala, kaj bo, kaj se bo zgodilo. Na moje veliko presenečenje in veselje, se ni zgodilo nič ali vsaj nič tako (zelooooo zelooooo) zoprnega, da bi se bilo treba pred čim skriti ali, da bi bilo treba pred čim bežati. Še najbolj zoprno pri vsej stvari je bilo ležanje. Sedem ur, kolikor je terapija trajala, je bilo dolgih kot kurja čreva; ni in ni jih hotelo biti konec. Resnici na ljubo in v tolažbo vsem, ki ležijo pred enako življenjsko preizkušnjo, prisežem, da razen neskončnosti časa, nisem čutila čisto nič drugega. (Pred kemoterapijo sem se v mislih, denimo, strašila, da čutim, kako se mi strupena tekočina razliva po vsem telesu in me zastruplja. Strah ima res velike oči.)

Z omarice poleg postelje je dogajanje spremljala sinjska mati božja, s sosednje postelje pa Teja, ki je bila približno na istem, kot jaz. Se pravi, tudi ona je ležala na postelji, ob postelji so stale vislice, z vislic pa je bingljala steklenica, napolnjena s smrtonosno tekočino. Tekočina je, kajpada, smrtonosna za mojega Tončka in za Tejinega Filipa, kot je dala moja cimra ime svoji življenjski nadlogi oziroma preizkušnji.

V nasprotju z mano je Teja večino časa prespala in sem jo morala zbuditi, če sem želela, da se z mano smeji. Namreč, vsake pol ure sem si vzela pet minut časa za smeh. Smeh namreč štejem za izjemno učinkovito terapevtsko sredstvo oziroma zdravilo. (Se nadaljuje.)