Vse kar delam, delam s srcem

Besedilo: Boštjan Bogataj
sreda, 30. januar 2008 / 06:00

Boris Oblak, profesor likovne umetnosti iz Hotovlje, je leto začel v polnem ustvarjalnem zagonu. Za letos načrtuje samostojno razstavo, prodor na glasbenem področju in si hkrati močno želi, da bi znova zaživel PUM.

Srečeval sem vas kot mentorja pri PUM-u (Projektno učenje za mlajše odrasle), ki je v tem šolskem letu zamrl. Ga pogrešate? Kakšne spomine imate na te čase?

»Pogrešam, saj je bilo to zelo nagrajujoče delo, kjer sem poleg krasnih rezultatov, ki smo jih dosegli z mladimi, ogromno odnesel tudi sam. Velikokrat sem lahko izživel sebe. Delali smo tudi stvari, ki jih sicer ne bi, ker nikoli ni pravega časa za to. To je bila tudi moja prva služba.«

Kako kaže PUM-u v prihodnje? Boste še sodelovali z Ljudsko univerzo Škofja Loka?

»Upamo, da bo program spet zaživel, morda že marca. Z ljudsko univerzo še vedno sodelujem, kjer poučujem likovno kulturo in metodiko.«

Vam sedaj ostaja veliko časa, ki ga kot likovni pedagog gotovo znate udejanjiti skozi umetnost?

»Časa je res več. Upam, da je prekinitev programa PUM le začasna, a mi kar prav pride, saj izdelava kipa ali slike zahteva svoj čas..«

Se je v vas v vsem tem času nabrala želja po ustvarjanju?

»Ja, zagotovo. Tudi zato sem zelo vesel, da ste prišli k meni v Hotovljo, saj sem v zares ustvarjalnem obdobju in mi je škoda časa za vse drugo. Vse predolgo se je v meni kuhalo in kopičilo. Prej si časa morda niti nisem vzel, saj je moralo v meni vse skupaj dozoreti.«

Lahko rečem, da vas spremljam vsaj tri leta. V tem času se je pokazala vaša vsestranskost, od poučevanja, likovnega izražanja skozi različne tehnike in še glasba.

»Pri umetnosti se ukvarjam tudi z drugimi dejavnostmi, kot je oblikovanje in karikaturami in še čim. Sicer pa ste omenili tri glavna področja, kjer sebe najbolj najdem in zame niti niso zelo različna. Drži pa, da sem na PUM-u lahko vse to združil pod eno streho.«

Obiskali smo vas v ateljeju, delavnici, kjer ustvarjate kiparska dela. Kje sicer ustvarjate?

»Ko gre za večje kipe, pridem v Hotovljo, pravzaprav domov, v delavnico mojega pokojnega starega očeta, ki je kot nalašč za to. Sicer pa sem si delovno okolje ustvaril kar na balkonu stanovanja v Podlubniku. Tam slikam, vendar je tu vsekakor več prostora, praktično idealni pogoji za ustvarjanje.«

Kaj izražate skozi vaša dela?

»V vseh mojih delih gre za krožnost med menoj in svetom. Slike nastajajo na podoben način kot sam dojemam krajino sveta, torej skozi spoznavanje. Imam sicer neko osnovno idejo, vendar ni nujno, da bo takšno tudi delo na koncu. Slikanje s slikarsko lopatko prinaša veliko naključij in me zato tudi vznemirja. Svet ni tak, kot je v resnici, ampak je takšen, kot ga ustvarim sam. Ko delam, se spreminjam, spreminjam sebe in tudi svet. Podoben princip dojemam tudi pri pedagoškem delu, kjer ne le prenašam znanje, ampak ga tudi soustvarjam s študenti.«

Kaj je vaš glavni motiv?

»Slikam abstraktno, nekaj podobnosti najdem v evropskem modernizmu, tudi veliko slovenskih avtorjev mi je všeč. Ne morem pa tega opredmetiti, saj ni konkretnih zadev.«

Torej povsem vaš stil?

»Seveda. V slikah bi sicer lahko razločil prostorske odnose. Morda bi lahko spominjali na zid, ampak kvečjemu v smislu prikazovanja neke meje, čez katere lahko pogledaš. To sem prenesel tudi v oblikovanje, v kiparstvo …«

Je vaše ustvarjanje v slikarstvu in kiparstvu podobno?

»Čeprav opazovalec ne bi našel podobnosti, je zame ideja enaka. Pri trenutnem delu (kip na sliki) vidim strune, ki povezujejo svet, v katerem stvari niso tako ločene, kot se zdi na prvi pogled. Torej prepletanje pozitivnega in negativnega prostora, zunanjega in notranjega sveta. Pri tem kipu ne veš več, kaj je kaj. Izsek iz vesolja.«

Pojdimo še na vaše glasbeno ustvarjanje. Nekje sem zasledil, da ste imeli tako močno željo po glasbi, da ste se sami naučili bobnati na posode in lonce.

»Bobnarsko koordinacijo sem si ustvaril že prej, sicer pa zgodba z lonci drži. To je bilo krasno presenečenje, ki sta mi ga pripravila sošolca, s katerima smo ustanovili prvo skupino Prerock.«

Dobro, to so bili začetki, kje vas lahko spremljamo danes? Se še vedno ukvarjate z rokom?

»Podobno je tudi danes. Igram v spremljevalni skupini Gino & band. V preteklem letu se nam je zgodilo veliko luštnih stvari, veliko koncertov, leto 2008 pa bo še bolj pestro. Letos bo izšel album, snemanje se je že začelo. To leto bo naše.«

Vam bo hudo, če vas bodo morda bolj prepoznavali po glasbi kot po likovni umetnosti?

»Ne. Kot sem že dejal, vse moje dejavnosti niti niso tako zelo različne. Umetnost je samo ena. Vseeno mi je, po čem bi me prepoznali, saj vse, kar delam, delam s srcem. Ni nobenega boja med mojim ustvarjanjem.«

Kje vas lahko vidimo?

»Sodeloval sem na več skupinskih razstavah, saj do sedaj nisem imel veliko del. Morda letos pride na vrsto tudi samostojna razstava, predpogoj pa je, da bom tako angažiran, kot sem zadnje mesece, ko delam tudi po 12 ur. Poleg kiparjenja, ki sem se mu zelo posvetil, ustvarim le še kako karikaturo, nekaj malega sem se ukvarjal z oblikovanjem.«