Državni svet, naložba v boljše zakone

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Škofja Loka / sreda, 30. januar 2008 / 06:00

Blaž Kavčič, doma na Formah, je tik pred koncem minulega leta postal predsednik Državnega sveta. V politiki ima že kar nekaj kilometrine, še daljša pa je njegova poslovna kariera. Kot že v preteklosti bo sedaj četrti najpomembnejši mož v državi tudi v prihodnje skušal kar največ narediti za Gorenjsko in za domačo Škofjo Loko.

Škofja Loka - Blaž Kavčič živi na Formah pri Škofji Loki, ljudje ga poznajo kot dolgoletnega gospodarstvenika, bil je tudi poslanec Državnega zbora, kot predstavnik stranke LDS je že več mandatov občinski svetnik. Poznajo ga tudi kot kinologa, saj sta z ženo že vrsto let vzreditelja psov samojedov.

Kdo je torej Blaž Kavčič?

»Za menoj so približno tri desetletja poslovne kariere: delal sem v Iskrini zunanji trgovini, po nekaj letih sem zapustil mesto direktorja za območja Azije in Daljnega vzhoda in leta 1985 na željo vodstva Iskre kot član sanacijske ekipe odšel v Iskro Telematiko v Kranj. Tam sem bil komercialni direktor, v sanacijski ekipi, ki si je prizadevala spraviti na noge ta poslovni subjekt. Bili smo razmeroma uspešni, glavnino sistema smo rešili in najzanimivejši del skupaj s tujim poslovnim partnerjem Siemensom povezali v današnji Iskratel. V tem podjetju sem bil pet let izmenoma predsednik, oziroma podpredsednik upravnega odbora (izmenjevala sva se s Siemensovim predstavnikom) in direktor holdinškega podjetja Iskratel. Leta 1995 sem na povabilo slovenske podružnice švedskega konsultantskega podjetja Mercury International postal konsultant, se uveljavil in nekaj let deloval na področju razvoja vodstvenih in prodajnih veščin v velikem številu slovenskih podjetij. Potem sem poslovne aktivnosti v skladu z zakonodajo zamrznil, ko sem v mandatu 2000-2004 postal poslanec državnega zbora. Po prehodu iz poslanskega mandata mi je uspelo oživiti poslovno pot, zaposlil sem se v podjetju Loka inženiring in obnovil sodelovanje s prej omenjenim konsultantskim podjetjem.«

Kako ste se znašli v politiki?

»V politiko sem vstopil skozi civilno družbo: vaščani iz Crngroba so me prosili, da bi sodeloval pri iniciativi za preprečitev izgradnje smetišča pod cerkvijo v Crngrobu. Tako sem se v začetku devetdesetih let prvič vmešal v lokalno politiko. Ob nastajanju strank v samostojni Sloveniji konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let me je k sodelovanju povabila tedanja Demokratska stranka pod vodstvom Igorja Bavčarja. V tej stranki sem sodeloval kot soavtor gospodarskega programa, saj sem bil v polni meri gospodarstvenik, politik pa še amatersko. Potem me je politika počasi pritegnila, izvoljen sem bil v občinski svet, kjer sem član že četrti mandat, v letu 2000 pa sem bil povabljen, da na listi LDS sprejmem poslanski mandat.«

Enkrat ste v občini Škofja Loka kandidirali tudi za župana, ste se temu izzivu odpovedali?

»Nimam več namena kandidirati za župana. V tem obdobju sem se želel ukvarjati zgolj z gospodarstvom. Ko so me v gorenjski LDS vprašali, ali imam na prihodnjih parlamentarnih volitvah namen kandidirati za poslanca v državni zbor, sem povedal da ne, ker sem ravno uspel znova oživiti svoje gospodarske aktivnosti. Padla pa je ideja, da bi kandidiral za svetnika v Državnem svetu. Iskreno rečeno, sem to najprej jemal kot nekaj postranskega. V začetku sem menil, da bi bilo smiselno podpreti kandidaturo Janeza Sušnika, vendar sem pozneje dognal, da bi tudi jaz kandidiral, saj sem imel svojo skupino podpornikov. Začetna pobuda je prišla iz vrst LDS in SD Kranj.«

Predlog za vašo kandidaturo sta vložila občinska sveta Kranj in Tržič, zanimivo pa je, da občinski svet Škofja Loka sploh ni imel svojega predloga. Ali za to obstaja kako pojasnilo?

»Pojasnil je več. V Škofji Loki nisem kandidiral, ker sem pričakoval, da utegne v Škofji Loki kandidirati Janez Sušnik in bi kot občinski svetnik tudi podprl njegovo kandidaturo, če bi bila v Škofji Loki vložena. Moja kandidatura bi v tem primeru nekako zamajala naše dovolj kvalitetno sodelovanje v škofjeloški koaliciji in raje nisem šel s tem predlogom naprej. Kot veste, je dovolj, da kandidata za državni svet predlaga en sam občinski svet. Meni je bila najbolj pomembna odločitev v Kranju, ker je Kranj center celotne regije. Vesel sem bil, ko se me potem podprli tudi v Tržiču, to pa zaradi tega, ker je kazalo, da gre za širšo osnovo podpornikov tej kandidaturi.«

Kaj štejete za vaš največji uspeh v politiki?

»V politiki na državni ravni sem deloval kot poslanec tedaj vladajoče LDS in pozicija vladnega poslanca je nekoliko omejena. Običajno zakone večidel predlaga vlada, manj običajno je, da z zakonskimi pobudami prihajajo sami poslanci. Kar se tiče podpore posameznim zakonom, je logično, da koalicijski poslanci zagovarjajo predloge vlade, kar ni niti odmevno niti atraktivno. Kot poslanec sem se največ angažiral na konkretnih vprašanjih. Tako mi je uspelo dati bistven prispevek, da smo v prostorsko strategijo republike Slovenije uspeli uvrstiti četrto razvojno os, povezavo Severne Primorske z Gorenjsko prek Poljanske doline in Škofje Loke z osrednjo Slovenijo. Upam, da bo ta projekt uspel, kajti na njem smo se našli akterji z zelo različnih političnih bregov in se je tudi kasneje na tem delalo. Loško obvoznico vidim kot del te povezave, ni zgolj obvozna cesta za Škofjo Loko, pač pa cesta za močnejšo povezavo Primorske z osrednjo Slovenijo, kar je z nacionalnega vidika države izredno pomembna povezava. Sicer sem se angažiral tudi pri nepopularnem zakonu o trgovini, ki kljub drugačnim referendumskim odločitvam sedaj velja. Tedaj sem v parlamentu poudarjal, da je treba razumeti razliko med obratovalnim časom trgovine in delovnim časom trgovk in trgovcev. Slednji mora biti skladen s kolektivno pogodbo in delovno pravnimi normami, pri čemer mora delovna inšpekcija opraviti svoje delo. Daljši odpiralni čas trgovin pa po drugi strani pomeni večjo varnost delovnega mesta za vse zaposlene, ker omogoča večjo ekonomičnost objekta. Tako ali tako pa je veljalo, da so v najbolj delikatnih terminih skoraj v polovici bili angažirani študenti. Slabost te rešitve se mi je zdela le navajanje k pretiranemu potrošništvu. Jaz sem to vseeno pretehtal z vidika delovnega človeka, ki ima v nedeljo več časa, da se bolj premišljeno in sproščeno posveti nakupom in mogoče tudi družabnim srečanjem v trgovskem centru.«

Se vam zdi državni svet kot eden od domov parlamenta dovolj učinkovit? Kaj bi po vašem kazalo spremeniti v njegovem delovanju, da bi takšen postal? Obstajajo namreč celo opcije, da bi ga kar ukinili.

»Treba je pretehtati vse opcije in se odločiti za neko rešitev. Bistvo je, da odločitev, ki je v nekem trenutku zakonsko in ustavno veljavna, v polni meri spoštujemo. Dokler je državni svet po ustavi in zakonu organiziran tako, kot je, je treba to upoštevati, jasno pa je vidna tudi pot, po kateri se da ali ukiniti ali okrepiti ali spremeniti državni svet. Pot do tega je dovolj široka strokovna in politična razprava. Dokončno odločitev pa bo sprejemal državni zbor, terjala bo spremembo ustave in dvotretjinsko večino. Glede na to, da je državni zbor na čelu s predsednikom Francetom Cukjatijem začel celoten postopek za volitve in volilna opravila za državni svet tega sklica, pa je pričakovati, da bo tale mandat realiziran skladno z veljavnimi predpisi kvalitetno in do konca. Ob tem pa bodo morale teči intenzivne debate o tem, ali še želimo imeti državni svet naprej, ali želimo drugačnega. Sam pot k večji učinkovitosti vidim v rešitvi, da bi bili državni svetniki v zgodnejši fazi vključeni v snovanje novih zakonov. Kot nekdanji poslanec dovolj dobro poznam zakonodajni postopek in vem, da 90 odstotkov zakonov nastaja v vladnih strukturah in jih državni zbor sprejema. Koalicijski poslanci so po definiciji naklonjeni, da zakone sprejemajo brez velikih sprememb. V trenutku, ko pride predlagani zakon v parlament, je tudi politično, moralno, prestižno za vlado, da se tak zakon sprejme. Tu igrajo pomembno vlogo tudi močni zunanji svetovalci, ki povečujejo moralni in čustveni pritisk, da se zakoni, kakršni so predlagani, tudi prejmejo. Če bi uspeli v bolj zgodnji fazi vzpostaviti sodelovanje strokovnjakov, bi lahko po manj spektakularni poti (ker bi ne bilo kreganja na odprti sceni, bilo bi tudi manj vetov), prišli do kvalitetnejših zakonskih rešitev. Sicer pa menim, da je osnovna gradnja državnega sveta, da ga sestavlja 40 modrih ljudi po dveh temeljnih principih, po regionalnem in funkcionalnem, zelo dobra ideja. Tako imamo dejansko zajete interese iz vseh regij, soočene z interesi sindikatov, delojemalcev, šolstva, zdravstva in tako naprej. Državni svet za svoje delovanje porabi okoli dva milijona evrov denarja. Če na to gledamo kot na strošek, je velik znesek. Če gledamo kot na investicijo v boljše zakone, pa je to majhna naložba. Nekaj sto državnih zborov bi lahko primerjali z drugačnim pristopom k nekaterim večjim privatizacijskim projektom. Ali če na stvar gledamo pozitivno: državni svet lahko pripomore k bistvenim prihrankom, od katerih se da nekatere izraziti finančno, drugi pa so bolj nematerialnega značaja, denimo zadovoljstvo ljudi, bolj vključujoča družba.«

Bosta imeli Gorenjska in Škofja Loka kaj od tega, da je prvi mož državnega sveta Gorenjec?

»Gre za formalno in neformalno plat. Že takoj prve dni, ko sem zasedel svojo funkcijo, sem dobil domačo nalogo, da pomagam, kolikor morem, pri razpletu težav s kranjskim odlagališčem smeti. Tu sem že sprožil določene aktivnosti in se bom potrudil po svojih najboljših močeh, da pripomorem k razpletu te težave. Nisem kak čudežni Miklavž ali dedek Mraz, a s pogajanji imam veliko izkušenj in te bom skušal dati pri tem problemu na razpolago. Sicer pa moram biti kot predsednik državnega sveta objektiven pri svojem delovanju. Precejšen del mojega srca pa ostaja na Gorenjskem, kjer bi kazalo zaključiti več projektov, ki se že nekaj let pripravljajo. Gre denimo za cestno infrastrukturo, tehnološke parke (med njimi tudi škofjeloškega), za nadaljnji razvoj šolskega sistema, kjer bi morali razvijati Kranj kot univerzitetno mesto in okrepiti tudi višje in visokošolske zavode in vzpostaviti nove tam, kjer so za to dani pogoji. Takšna bi bila lahko višja šola za lesarstvo v Škofji Loki. V prejšnjem mandatu sem si uspešno prizadeval za ustanovitev višje šole za strojništvo, ki je sedaj že polno zaživela in dala tudi prve diplomante. Ti programi se v veliki meri prekrivajo in tudi prostorske možnosti obstajajo. Ocenjujem, da je Jelovica v stanju, da lahko predstavlja tak nosilni projekt, Alples je v dobri kondiciji, in še nekaj manjših rastočih firm.«