Več podjetij na borzi, večja likvidnost

Ljubljanska borza, ki so jo ustanovili decembra 1989, je danes praktično že v rokah Dunajske borze. Prodaja 81-odstotnega deleža je podpisana, potrditi jo mora le še Urad za varstvo konkurence. Ta ima 60 dni časa za odločitev.

»Ljubljanska borza ne bo le naša podružnica, ampak jo bomo samostojno razvijali, saj nam ne gre za kratkoročni zaslužek,« je v začetku tedna, po podpisu pogodbe o prevzemu 81-odstotnega deleža Ljubljanske borze povedal Heinrich Schaller, eden od dveh glavnih direktorjev Dunajske borze (Wiener Börse). Ti si z večjo raznolikostjo produktov, večjo likvidnostjo na gotovinskem trgu in večjim zanimanjem s strani mednarodnih vlagateljev obetajo razvoj slovenskega kapitalskega trga. S paketom tovrstnih ukrepov naj bi ukrotili (trenutno) največjo slabost Ljubljanske borze – likvidnost. Dunajska borza ima dolgoletne izkušnje s sodelovanjem z borzami v srednji in jugovzhodni Evropi. S konzorcijem avstrijskih bank ima trenutno v lasti dobri dve tretjini borze v Budimpešti, tesno sodeluje tudi z borzo v Budimpešti ter še z nekaterimi drugimi (Sarajevo, Banja Luka).

»S prenosom znanja in povezovanjem borz bomo lahko dosegli napredek na kapitalskem trgu,« je prepričan Schaller, ki je skupaj s kolegom Michaelom Buhlom predstavil načrte Dunajske borze. Ta bo sedanjo in prihodnjo vlado spodbujala k čim hitrejši privatizaciji državnih podjetij, saj bi to pomagalo pri razvoju kapitalskega trga in gospodarstva – dvigu BDP-ja, kakor tudi zaposlenosti. Vse to sta glavna direktorja Dunajske borze ob predstavitvi tudi jasno prikazala s podatki iz Avstrije. »Na borzo želimo privabiti slovenske zavarovalnice in banke, tudi tiste, ki so zaenkrat še v državni lasti, kakor tudi manjša zasebna podjetja. Naša naloga bo, da jim predstavimo njihove možnosti razvoja zaradi delovanja na borzi,« je poudaril Schaller, borza pa si s tem obeta višjo likvidnost, kar je trenutno eden od največjih problemov Ljubljanske borze.

Pogovori s sedanjo in prihodnjo vlado

»Ljubljanska borza se je v zadnjih letih bliskovito razvila. Upamo, da lahko ta pozitivni trend nadaljujemo z nekaj dodatnimi ukrepi,« je dejal Heinrich Schaller in jih nekaj naštel: »Najučinkovitejša ukrepa, ki jih lahko izvedemo v kratkem času, sta povezava Ljubljanske borze s podatkovno-prodajno mrežo Dunajske borze (in njenih prej naštetih povezav, op. a.) in sodelovanje velikih slovenskih podjetij na 'roadshowu' Dunajske borze.« Pomemben korak k hitrejšemu napredovanju bo tudi uvedba strukturnih produktov, kot so certifikati, boni in borzni skladi. Konkreten seznam bodo pripravili skupaj z vodstvom Ljubljanske borze, hkrati pa Avstrijca poudarjata, da trenutna obdavčitev finančnih instrumentov ni najboljša, kar bo druga prioriteta pogovorov z vlado oziroma državo. Prva, kot smo zapisali že zgoraj, je hitrejša privatizacija podjetij in njihova uvrstitev v borzno kotacijo oziroma privatizacija prek borze.

Domačo borzo je dolgo vodil Draško Veselinovič, v začetku leta 2005 pa je vodenje prevzel Marko Simoneti. V javnosti so po odločitvi slovenskih lastnikov (domače banke in borzno-posredniške družbe) o prodaji Ljubljanske borze zakrožile govorice, da je Simoneti podal odstopno izjavo. »Marko Simoneti je v preteklosti opravil veliko delo, kdo bo borzo vodil v prihodnje, pa ne vemo. Do sedaj nismo prejeli nobene odstopne izjave, preden bi karkoli spremenili, pa se moramo predvsem pogovoriti,« je razložil Buhl. Vrednost nakupa Ljubljanske borze predstavnika novih lastnikov nista želela razkriti. Neuradno naj bi za delnico odšteli okoli 1.400 evrov, Grška borza, drugi najresnejši ponudnik pa je ponudil 982,50 evra. Koliko, če sploh bodo Avstrijci ponudili preostalim devetnajstim odstotkom lastnikom Ljubljanske borze, Avstrijca nista želela odgovoriti.

Začetki segajo v leta 1924 in 1989

Ljubljanska borza tako od tega tedna ni več v (popolnoma) slovenskih rokah, pa poglejmo njeno zgodovino. Z vrednostnimi papirji so v Ljubljani začeli trgovati že sredi leta 1924, prvi poslovni prostori so bili v današnji Filharmoniji, ob odprtju pa so trgovali s 27 papirji, med katerimi je bilo največ državnih, drugi pa so bili vrednostni papirji slovenskih denarnih zavodov in industrijskih podjetij. Med njimi so bila tudi danes znana podjetja, kot na primer Pivovarna Union, kljub vsemu pa je bilo največ prometa pred vojno ustvarjenega z blagom in od leta 1927 z deviznim prometom. Zaradi vojne od leta 1942 na borzi prometa skoraj ni bilo, po koncu vojne borza ni več obstajala. Ponovna oživitev je nastala z ustanovitvijo delniške družbe Ljubljanska borza v letu 1989. Na prvem borznem sestanku, ki je bil tri mesece po ustanovitvi (marca 1990) je sodelovalo 14 borznih posrednikov. Trgovali so z enajstimi vrednostnimi papirji.