Ritopikec (11)

Bil je ponedeljek. Preden sem našla parkirišče pred blokom, je trajalo pol ure. Potem sem še nadaljnje pol ure iskala pravi blok.

Povabil me je na večerjo. Najprej na predstavitev neke prijateljeve knjige, a ker mi je vse zvenelo zelo poduhovljeno, sem mu takoj razložila, da meni do kakšne duhovne hrane ta dan ni, lahko pa se dobiva v mestu na kavi. Pa je predlagal, naj pridem do njega. Skuhal bo večerjo. V spletni klepetalnici in po telefonu je zvenel odraslo, pa tudi spletna pisma so bila prijetna in nevsiljiva.

Končno sem našla vhod v njegov blok. Že prej sem mu povedala, da pridem samo na obisk, da si ne bi slučajno ustvaril drugačne slike.

Pozvonim. Odprl je moški srednjih let. Najprej sem opazila njegove korenčkaste hlače. Moj pogled je segel preko njegove glave. Sranje, manjši je, pa zgleda, da spada še v dobo hipijevstva.

Tudi stanovanje je izžarevalo podoben vtis. Kuhinja in spalnica, majhna kopalnica. Samo toliko pohištva, kolikor ga nujno rabiš. Posteljo je predstavljal velik in dotrajan jogi na sredi spalnice, ki je bila obenem tudi dnevna soba. Miza v kuhinji se je šibila pod grmado študijskega gradiva. »Še študiraš?« »Eh, diplomo pacam,« je bil eden od treh stavkov, ki sem jih bila deležna v uri, ki je sledila.

Večerja je bila okusna. Vegetarijanska. Skleda solate, velik sojin zrezek in kozarec belega vina. Vsaj kuhati zna, sem si mislila. On pa je samo sedel na drugi strani mize in me nemo gledal. Jedla sem, čvekala ter razmišljala, kam vse to pelje. Že eno uro je bil tiho, meni pa je tudi zmanjkovalo lahkotnih tem za polnjenje praznine.

Potem pa je fant končno odprl usta in mi postregel s fascinantnim vprašanjem: »Rada v rit fukaš?« Dvignila sem pogled in gledala tipa preko kupa knjig, s katerih so se svetila imena znanih filozofov. Vprašanje sem kar preslišala. Pomislila sem, če sem ga sploh vprašala za ime. Morda. Za priimek zagotovo ne.

»Sem že rekla, da si skuhal okusno večerjo? A toliko je že ura? Ja, vem, veliko govorim, pa hitro mine,« dodala bi še 'adijo', a v trenutku niti nisem razmišljala toliko o pozdravih.

Torek. Prižgem televizijo. Preletim programe. Nič posebnega. Pilot obstane na številki dve, pogled pa na moškem z ekrana. Na sporedu je bila kontaktna oddaja, in glej ga, tam je bil. Moški, ki mi je skuhal okusno večerjo. Tihi moški. Ritopikec.

Spraševali so ga za strokovno mnenje. Kdo bi si mislil …