Revščina - kršitev človekovih pravic in dostojanstva

Na Bledu je bila od 21. do 24. maja regionalna konferenca Caritas Europa pod naslovom Od izključenosti do enakosti v Evropi. Vsi udeleženci so se strinjali, da je revščina v nasprotju z vrednotami Evropske unije.

V Evropi 78 milijonov ljudi živi pod pragom revščine, v Sloveniji je revščini izpostavljenih dvesto tisoč ljudi. To je nedopustno in v nasprotju z vrednotami Evropske unije, so se strinjali udeleženci regionalne konference Caritas Europa. »Poskrbeti moramo tudi za najšibkejše, če želimo biti ponosni na svojo civilizacijo,« je poudaril evropski komisar za zaposlovanje, socialne zadeve in enake možnosti Wladimir Špidla. Zato Caritas Europa zelo podpira idejo, da bi leto 2010 razglasili za Evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti. Kot opozarja Imre Jerebic, odgovoren za socialne programe pri Slovenski Karitas, revščina vse bolj postaja skupen evropski problem. V minulem letu so namreč pri Karitas zaznali veliko večje število ekonomskih migrantov iz vzhodnoevropskih držav, ki v Slovenijo prihajajo dobesedno brez vsega.

Odločno zmanjšati revščino do 2010

»Revščina je pogosto skrita, z več obrazi,« je na regionalni konferenci na Bledu poudaril predsednik Caritas Europa Erny Gillen. Med drugim so zato razmišljali, kako omogočiti, da bi bila socialna varnost dostopna vsem. »Prišli smo do treh virov, in sicer sta to najprej trg dela in družina, potem pa tudi socialna država. Vsi bi se namreč radi otresli odgovornosti in jo preložili na socialno državo. Pomembna pa je solidarnost med vsemi.« Opozoril je tudi, da ni dovolj, da zadostimo le osnovnim človekovim potrebam, saj je to tudi vprašanje osebnega dostojanstva. Zato se mu zdi pomembno, da teh 78 milijonov ljudi, ki jih omenjamo zgoraj, postavimo v središče pozornosti, saj se mnogi niti ne zavedajo, da je med nami toliko revnih ljudi. »Spremeniti je treba tudi razmišljanje, da ne morejo sami nič storiti. Pri vsakem je treba pogledati, kaj nam lahko ponudi s svojo osebnostjo.« Wladimir Špidla je ob tem opozoril, da revščine ne moremo odpraviti zgolj s spremembami na trgu delovne sile, saj so nekateri zapadli v revščino šele po upokojitvi ali ko so recimo zboleli. »Na človeka lahko gledamo kot na delovno žival, na kar se nanaša tudi besedna zveza človeški kapital, ki je sam ne maram. Na človeka se v tem primeru gleda kot na blago, ki ga lahko zamenjamo, če se pokvari. Lahko pa nanj gledamo kot na neponovljivo osebnost, ki si zasluži novo priložnost ali celo več novih priložnosti.« S tem problemom se bo zato po njegovem lažje spopasti, če bomo revščini dali konkreten obraz.

Tudi med ključnimi cilji slovenskega predsedovanja so na področju socialnih zadev osrednjo pozornost namenili boju proti revščini in socialni izključenosti, je poudarila ministrica za delo, družino in socialne zadeve Marjeta Cotman. Skupaj bodo poskušali narediti vse, da bi do leta 2010 odločno zmanjšali revščino in socialno izključenost. »Med pomembnimi gradniki teh prizadevanj je modernizacija socialnih storitev v smeri izboljšanja dostopnosti in kakovosti. Slovensko predsedstvo meni, da je potrebno vložiti napore v oblikovanje skladnega evropskega okvira za socialne storitve, ki bo upošteval in spoštoval nacionalne tradicije.« V državah članicah Evropske unije prav ta čas pripravljajo nacionalno poročilo o strategijah socialne zaščite in socialnega vključevanja 2008-2010. Kot prednostne naloge v okviru tega poročila si je Slovenija po besedah Marjete Cotman zastavila zagotavljanje ustrezne dohodkovne podpore šibkim z namenom preprečevanja socialne izključenosti, vključevanje trga dela v boju proti revščini in socialni izključenosti ter zagotavljanje dostopa do socialnih storitev. Še posebej pa bi bilo po njenem potrebno izpostaviti revščino otrok in revščino starejših. »V Evropi mora pravica do dostojnega življenja in participacije v družbi postati vrednota in del vsakodnevnega življenja. V Evropi, tudi v Sloveniji, premoremo strategije in ukrepe ter dobre prakse za preseganje tega stanja,« je končala Cotmanova.

Revščina še vedno ostaja zelo prikrita

»Izjemno pomembno je, da država spodbuja mrežno sodelovanje vseh, ki lahko prispevamo k zmanjšanju revščine in socialne izključenosti, kakor tudi dejanske potrebe ljudi v stiski, ter jih vključevati v stalni dialog o oblikovanju socialnih politik,« je prepričan Imre Jerebic iz Slovenske Karitas. Kot ocenjuje, bi težko na splošno trdili, da število revnih v Sloveniji narašča. »Revščina, kot jo zaznava Karitas, se v zadnjem obdobju spreminja predvsem v smislu večje koncentracije revščine na določene skupine oziroma posameznike.« Prav tako, dodaja Imre Jerebic, se pojavljajo bolj kompleksne in kombinirane stiske. »Če je imel včasih kdo samo en problem, ga zdaj v zelo kratkem času doleti več hkratnih problemov.« Zato se mu zdi še toliko pomembnejše sodelovanje vseh, ki lahko prispevajo k reševanju sodobnih stisk in pri tem še posebno pozorno spremljajo kršenje osnovnih človekovih pravic. Pri Karitasu opažajo še, da je vse več ljudi, ki zaradi dolgotrajne stiske psihično zbolijo.

Revščina namreč še vedno ostaja zelo prikrita, poudarja Imre Jerebic. »Zlasti na podeželju in v predmestjih se ljudje nočejo izpostavljati in zato zelo težko poiščejo pomoč.« To je pogosto posledica tega, meni Jerebic, da na revščino velikokrat gledamo kot na znamenje nesposobnosti, razen če gre za očitno nesrečo. »V mestih je slika drugačna, ker se ljudje manj poznajo in je zato manj predsodkov pri iskanju pomoči. Včasih išče pomoč tudi kdo, ki je ne potrebuje, ima pa občutek, da mu pripada. Gotovo pa vsi zelo skrivajo revščino pri svojih otrocih. Včasih jim starši priskrbijo celo preveč materialnih dobrin, samo da ne bi bili na kakršen koli način v zaostanku za sovrstniki.«

Število ljudi, ki jim Karitas pomaga, iz leta v leto narašča. Lani so tako med 70 tisoč posameznikov razdelili za več kot pet milijonov evrov pomoči. Največji del sredstev so zbrali v župnijah neposredno od ljudi, in sicer kar šestdeset odstotkov, preostanek pa na razpisih različnih ministrstev in občin ter fundacije invalidskih in humanitarnih organizacij. »V zadnjih treh letih so se škofijske Karitas aktivno vključile tudi v razdeljevanje hrane iz intervencijskih zalog Evropske unije. Tako je lani tovrstna pomoč v skupni vrednosti več kot pol milijona evrov dosegla 51.727 oseb. Če ta sredstva delimo s številom prejemnikov, lahko hitro ugotovimo, da tudi naša pomoč, zaradi omejenih virov, še zdaleč ni zadostna,« je poudaril Imre Jerebic in dodal, da je zato zanje izjemno pomembno delo 6400 rednih in še približno toliko občasnih prostovoljcev, ki v 450 župnijskih Karitas po vsej Sloveniji s svojo neposredno prisotnostjo, svetovalnim delom in praktično pomočjo lajšajo vsakodnevne težave ljudi v stiski in skrbijo, da pomoč pride neposredno do ljudi, ki jo potrebujejo.

Najbolj jim prav pride kakšen stotak

Na Gorenjskem je 25 župnijskih Karitas, ki ljudem pomagajo na različne načine, od razdeljevanja hrane in obleke do plačevanja položnic. »Praviloma ne odklonimo ničesar, kar nam ljudje ponudijo, še najbolj prav pa nam pride kakšen stotak. Najbolj namreč rabimo denar za pokrivanje rednih obveznosti iz gospodinjstev, saj se nekaterim na položnicah naberejo ogromni zneski,« je pojasnila predstavnica arhidiakonata v svetu škofijske Karitas Ljubljana Rezka Šubic Pleničar. Ponavadi se ljudje kar sami obrnejo nanje, včasih pa jih na koga opozori tudi kdo drug. »Stiske namreč niso nekaj, s čimer bi se kdo izpostavljal. Zato je zaupnost pri našem delu še posebno pomembna. Včasih niti v župnijskem odboru ne vedo za posamezne hude stvari, saj le tako lahko zgradimo zaupanje.« Rezka Šubic Pleničar opaža, da so stiske še posebno opazne v mestih, kjer večina ljudi nima nekega zaledja, kot ga imajo ljudje s podeželja. »Na obrobju je še vedno v navadi, da si ljudje pomagajo med sabo.«

V Kranju, ugotavlja tajnica tamkajšnje župnijske Karitas Ivanka Jenko, iz leta v leto narašča število ljudi, ki pri njih iščejo pomoč. Pred dvema letoma so imeli tako 550 prejemnikov paketov s hrano, lani jih je bilo že 600, letos, ocenjuje Ivanka Jenko, pa jih bo celo 700. Medtem ko so lani v vsem letu razdelili 1840 paketov s hrano, so jih letos samo v prvih štirih mesecih že skoraj 700. V paketih je mogoče najti dva kilograma moke, liter olja, kilogram sladkorja, riža in testenin, marmelado, pol kilograma margarine, kilogram pšeničnega zdroba, različne konzerve – fižol, ribe in mesni narezek, juhe in omake v vrečkah ter pralni prašek, je naštela Ivanka Jenko. Lani so tako razdelili za 13 tisoč evrov hrane, več kot dva tisoč evrov pa so namenili tudi za plačilo položnic. »Lahko rečem, da se kar polovica prejemnikov pomoči vedno znova vrača. Deset, petnajst let je tako mogoče srečevati ene in iste obraze. Večinoma gre za ljudi, ki so bolni ali težko zaposljivi, vedno več pa je tudi upokojencev, ki z nizkimi pokojninami ne zmorejo več pokriti vseh stroškov v gospodinjstvu.«

Večina tistih, ki pridejo po hrano, pride tudi po oblačila, pravi Ivanka Jenko. Hrano delijo enkrat na mesec, oblačila pa vsak ponedeljek. Ob torkih 13 prostovoljcev svoj čas nameni svetovanju in pogovorom, ob petkih pa je na voljo tudi kopalnica in pralnica. Poleg denarja, ki ga rabijo za plačilo položnic, zelo potrebujejo tudi vsa otroška oblačila in opremo. In kakšne stiske ljudi pripeljejo k njim? »Jaz ne delam, mož je invalidsko upokojen, hči še hodi v šolo, sin, ki nam je prej pomagal preživeti skozi mesece, pa je pred časom doživel nesrečo in je bil celo deset dni v komi, tako da ta čas ni sposoben za delo,« nam je zaupala ženska, ki se je zato odločila, da bo prišla po hrano na Karitas. »Lahko sem brez hlač, brez hrane pa ne moremo,« je še dodala.

Bo v prihodnje revnih še več?

»Stanovanjsko vprašanje je v Sloveniji eden iz med resnejših problemov. Minimalni dohodek ali s strani države določena pomoč, ljudem, ki živijo v podnajemniških stanovanjih, v praksi velikokrat ne omogoča preživetja. Prav tako starejši, ki sami živijo v lastnih stanovanjih, ob minimalnih pokojninah zelo težko pokrivajo redne stroške,« odgovarja Imre Jerebic. Velike stiske, nadaljuje Jerebic, doživljajo tudi družine in posamezniki, ki zaradi različnih okoliščin ravno izpadejo iz cenzusov državnih pomoči. »Pa so včasih zelo revni, a njihova situacija ni statistično izmerljiva.« Problematična je po njegovem tudi funkcionalna nepismenost med najbolj ogroženimi, ki zato ne zmorejo sami urediti vse bolj kompleksnih postopkov pred državnimi organi in drugimi institucijami. »Posledica tega je, da ne morejo uveljavljati pravic ali možnosti, ki jim pripadajo.« Zelo zapleten in trdovraten je po besedah Imreta Jerebica še problem prezadolženosti, ki lahko povzroča hudo revščino in socialno izključenost, pa tudi mnoge odvisnosti. »Rešujemo ga lahko le z dolgoročnim sistematičnim pristopom.« Z velikimi stiskami se srečujejo še razvezane in enostarševske družine, katerih številka se stalno povečuje, dodaja Jerebic. »Tem družinam na Karitas posvečamo veliko pozornosti in tudi velik del neposredne pomoči, saj tovrstne stiske najbolj občutijo otroci.«

Zato tudi Jerebic poudarja, da se reševanje revščine ne moremo lotevati zgolj na področju zaposlovanja in z njim povezanih ukrepov. »Mnogi ljudje z izkušnjo revščine, kot so otroci, starejši, bolni in invalidi namreč niso subjekti na trgu dela ali se vanj ne bodo vključili, saj sodijo med dolgotrajno brezposelne,« je končal Jerebic.