Pokrajine so fevd politike

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
nedelja, 11. maj 2008 / 06:00

Čeprav so župani na Gorenjskem pretežno enotnega mnenja o pokrajinah, župan občine Cerklje Franc Čebulj še vedno dvomi o potrebi po ustanovitvi pokrajin.

Če že pokrajine, potem bi jih zadoščalo sedem (Gorenjska, Bela krajina, Primorska, Dolenjska, Štajerska, Koroška, Prekmursko-Prleška) z Ljubljano, ki bi imela poseben status kot glavno mesto države, se zdi realno enemu najbolj skeptičnih županov na Gorenjskem. Spočetka je bil prepričan, da so pokrajine nepotrebne.

»Sedaj izhajam s stališča, ki smo ga občine sprejele in posredovale ministrstvu za lokalno samoupravo, obravnavali pa smo ga tudi na Svetu Gorenjske regije. To dejstvo sem nekako sprejel, a vsekakor vztrajam na šestih regijah in s posebnim statusom glavnega mesta Ljubljane,« je povedal Franc Čebulj. »Že ko sem bil parlamentarec, so nas prepričevali, da Evropa zahteva razdelitev naše države na pokrajine, sicer ne bo možnost vstopiti v EU, kar se je izkazalo za neresnično. S pokrajinami naj bi dobili tudi sredstva iz evropskih strukturnih in kohezijskih skladov, ta denar je država že jasno razdelila po »pokrajinah«, ki sem jih imenoval, in sicer na podlagi indeksa ogroženosti in razvoja posameznih regij. Tako je opredeljena tudi Gorenjska, ki je bila tega denarja deležna na enak način. Denar je torej razdeljen, zakaj potem sploh še potrebujemo pokrajine? Še en argument politike in stroke, ki sta zagovarjali pokrajine zaradi razdelitve evropskega denarja, torej ne drži več. Pokrajine so bolj fevd politike in ne potreb, zato jih je tudi predlaganih toliko.«

Čemu pripisuje dejstvo, da je vlada predlagala tolikšno število pokrajin? »Vzrok je zakon o financiranju pokrajin. Če bi zakon zahteval, da mora biti pokrajina ekonomsko neodvisna od države, ne bi bilo teženj po tolikšnem številu pokrajin in bi jih bilo najbrž še manj kot osem, verjetno šest,« meni Čebulj. »Tako pa so območja morebitnih pokrajin motivirana podobno kot občine: ko na nekem območju vidijo, da bodo imeli možnost črpanja več denarja s strani države, se odločijo, da postanejo pokrajina. To še opravičuje želje po pokrajinah do leta 2013, ko bomo dobivali denar iz evropskih skladov, pozneje pa verjetno sredstva, ki jih dajemo v evropski proračun, ne bomo več dobivali vrnjenih. Kdo pa bo potem preživel pokrajine in skratka ves birokratski sistem v državi?«

Potreba po pokrajinah najbrž ne izvira le iz teh pobud, pač pa se kaže tudi potreba po razvoju na območju, ki je širše od občin, denimo želja po gorenjski univerzi, rešitev odlaganja odpadkov, vodna infrastruktura, izgradnja kanalizacij in drugi skupni projekti … Franc Čebulj pravi: »Nikjer ne vidim ovir, da če ne bo pokrajin, ne bo denimo gorenjske univerze ali pa rešen problem gorenjskih smeti. Nikjer v zakonodaji namreč ne piše, da bi bila avtonomna odločitev Gorenjske, da bo imela svojo univerzo (samo s soglasjem s pristojnega ministrstva). Še vedno smo odvisni od centra. Govorimo, da bomo s pokrajinami decentralizirali državo. To ne drži. Dokler ne bomo imeli t. i. lokalnega (občinskega) davka in pokrajinskega davka, toliko časa ne bo moč odločati o takih projektih. Prepričan sem, da dokler časa bomo financirani iz skupnega sistema oz. centra, toliko časa ne vidim kakršne koli možne decentralizacije in hitrejšega razvoja posameznih regij.«

Kaj lahko prinese referendum? »Referendumsko vprašanje se bo po vsej verjetnosti glasilo tako, da si lahko obetamo 70-odstotni uspeh. Vzhodni del države je do osrednje slovenske pokrajine razdeljen na osem pokrajin, tam bo poizvedovalni referendum zagotovo doživel uspeh. Bojim se, da bomo z njim dosegli le to, da se bodo ljudje do volitev tako naveličali tega politikantstva, da niti na volitve ne bodo šli.«

Franca Čebulja moti že sedanji način razdeljevanja denarja iz razvojnih sredstev, o katerih na Gorenjskem odloča Svet Gorenjske regije. Merila in kriteriji niso dovolj pravilno opredeljeni in ne določajo pomembnosti regijskih projektov, medobčinskih s povezavami pač pa se sredstva delijo na glavo prebivalca, kar pomeni, da regije niso enakopravno razvojno regionalno programsko naravnane. Kako naj potem regije funkcionirajo, če so merila takšna, se sprašuje župan občine Cerklje, ki sicer po teh določilih Občina Cerklje dobi toliko sredstev, da lahko deloma realizira načrtovane projekte. Sprašuje se pa, kako naj to zmore občina Jezersko kot najmanjša občina in tudi primerne občine Preddvoru. Z zakonodajo o pokrajinah take nepremišljene odločitve v regiji in posameznih možnih pokrajinskih veljakov, ne omejuje.