To ni poklic, to je življenje

Gosia Ksiazek, sestra misijonarka z Inštituta Marijine misijonarke - frančiškanke, je novembra prišla v Slovenijo, v Dom duhovnih vaj v Lescah, da bi se med drugim naučila tudi našega jezika.

Lesce - Na prelomu aprila se v radovljiški knjižnici pogovarjava slovensko in le redkokdaj vpraša, kaj točno kakšna beseda pomeni. Poljakinja, doma v Zakopanah, je prijetna gospa milega obraza, za katerimi je čutiti veliko vedenje o življenju in poseben mir. Siva redovniška obleka nič ne utesnjuje njene živahnosti, velikokrat se ji na obraz prikrade nasmešek.

Kaj vas je prineslo v Slovenijo?

»Takšna je bila odločitev našega Inštituta. Veste, živimo v mednarodni skupnosti, delujemo v petinsedemdesetih državah sveta, naši uradni jeziki pa so francoščina, španščina in angleščina.«

Kako bi opredelili vaše poslanstvo?

»Naš smerokaz je evangeljska pot k ljudstvom sveta, posebno k tistim najbolj sirotnim in tistim, ki Kristusa še ne poznajo.«

Je bila za vas kot mlado dekle težka odločitev, da se posvetite takšnemu poklicu?

»To ni samo poklic, to je življenje. Ko sem srečala nekoga, ki je bil misijonar v Kongu in se z njim pogovarjala o vseh vidikih tamkajšnjega življenja, sem hipoma doumela, da sem za to poklicana.«

To je pomenilo, da se odrekate ustvariti lastno družino?

»V dobesednem smislu: da. Moja družina je večja, drugačna, vezi, čeprav ne krvne, so lahko zelo močne. To prepričanje temelji na izkušnjah. Na angleških, v Angliji sem bivala dve leti, 1996 pa so me poslali v francosko Gvajano, kjer sem živela sedem let in spoznala, da mora biti človek pripravljen na vse. Poučevala sem otroke v škofijski šoli, delala sem z odraslimi. V Gvajani veliko otrok sploh ne hodi v šolo. Šol tudi primanjkuje, zanje ni prostora. 80 odstotkov prebivalstva je staro manj kot 25 let. Med njimi veljajo naravne vrednote, ki jih Evropa in razviti svet pozabljata. Njim družina pomeni zelo zelo veliko. Tu je Cerkev nova, sveža, nič okostenela. 30 odstotkov prebivalcev je katoličanov, veliko pa je še animistov. Srečanja pri maši so drugačna kot v Evropi, čuta za skupnost ne morete prezreti.«

Ste imeli težave z vzpostavljanjem reda in prisotnosti pri pouku?

»Velikokrat koga ni bilo. Družina je vzela otroka s seboj na polje. Še en par rok, ki morajo pomagati pri domači ekonomiji. Recimo, v eni izmed družin je bilo devet otrok, v šolo pa je hodil le eden. Vsi pa hočejo jesti; zato nisem negodovala, kadar koga ni bilo. Poskušala sem razumeti in drugače pomagati, nadoknaditi izgubljeno. Civilizacija prinaša v te kraje marsikaj negativnega. Nasilje je, kjer ni dela, žal na pohodu, dve mojih sosestri sta delali v zaporu. Drugi problem so droge. Mafijske organizacije ljudi izrabljajo za prenašanje drog in marsikdo pade v roke policiji.«

Kaj pa Evropa?

»Tu se posvečamo predvsem pastorali bolnikov, osamljenih in ostarelih. Sodelujemo pri delu v župnijah in seveda ne pozabljamo na mlade in begunce. Človek težko verjame, koliko tragike prinaša zdomstvo.«

Ste nadarjeni za jezike, kajti od novembra do aprila je kratek rok, v katerem ste že dobro osvojili slovenščino?

»Z jeziki že od nekdaj nimam težav. Dvakrat na teden hodim v tečaj slovenščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dvakrat pa na individualni pouk k Miri Stušek, ki je zelo dobra pedagoginja. Rada bi se čim laže pogovarjala s Slovenci. Všeč mi je dežela, ljudje v Lescah pa so zelo prijazni.«

Čim več uspeha pri slovenščini in vašem poslanstvu!