Iz časov, ko so bile še meje

Baldo Bizjak je upokojeni policist, ki je vrsto let skrbel za državne meje. Zdaj je dejaven v Klubu Maksa Perca in v domači knjižnici.

Kranj – »Uf, to je pa že daleč. Bilo je obdobje po resoluciji Informbiroja, ko so med dijaki zadnjih letnikov iskali primerne za policiste. Poslali so nas na triletni študij v Beograd, vendar vsi niso odšli, saj so se bali napada Rusov. Sam sem bil trmast in sem šel,« se svojih policijskih začetkov spominja Baldo Bizjak, ki že skoraj tri desetletja uživa upokojenski staž.

Leta 1953 je postal pripravnik, spominja se, da je bila na tisti dan dirka na Šmarjetno goro. Najprej je delal v Kranju, nato odšel v Ljubljano, pa se spet selil v Kranj in nazaj v Ljubljano. »Veliko let sem opravljal delo v zvezi z državno mejo, saj veste, da je bilo takrat veliko ilegalnih prehodov,« pove Bizjak in spomni na nekaj takrat revolucionarnih ukrepov, ki so danes, ko so meje padle, že daljna preteklost. Takšen ukrep je bila, na primer, uvedba kontrole v železniškem prometu, ko so šli slovenski policisti do Beljaka, avstrijski pa do Jesenic. »Zelo sem se angažiral tudi za mejne prehode v gorah. Tako so nastali prehodi Belščica, Stol, na Savinjskem sedlu, na Kepi. Zanimivo je, da je vojska naše predloge vedno podprla in dala soglasje. Nenazadnje smo jih s tem tudi razbremenili,« smeje pove Baldo Bizjak.

Vzpostavljanje gorskih mejnih prehodov mu je bilo v veliko zadovoljstvo, saj se je sicer rojeni Žirovec (iz Stare vasi), takrat pa že več let v Kranju, veliko ukvarjal z gorništvom, sodeloval pri markiranju poti in sodeloval tudi pri gorsko reševalni službi. Ko so moči začele pešati, se je aktivneje vključil v delo Kluba Maksa Perca. Seveda je bil takrat že upokojen, saj omenjeni klub združuje upokojene policiste oziroma vse, ki so delovali pod okriljem notranjega ministrstva. »Še danes se dajemo z enakimi dejavnostmi in tudi težavami kot leta 1980, ko sem prišel v klub. Drži, da smo včasih pomagali kot varnostniki pri razvažanju bonov za bencin ali varovanju pošiljk denarja ali kot nočni čuvaji, sedaj pa tega ni več, danes pa se srečujemo na letnih srečanjih, izletih, piknikih in podobno,« razloži Baldo.

Srečanja članov Kluba Maksa Perca seveda obstajajo še danes, poleg tega pa tudi treningi in športno udejstvovanje, kot je streljanje, balinanje, tenis, šah, enkrat na leto se dobijo člani vseh klubov v Sloveniji. »Cela vojska smo, žal pa vsi ne sodelujejo, kot bi lahko, čeprav želimo le ohraniti stik, da se ne pozabimo,« pravi upokojeni policist, zadovoljen, ker dobro sodelujejo tudi s Policijsko upravo Kranj, kjer imajo na voljo prostore. Na Gorenjskem sicer delujejo trije takšni klubi.

Aretirali napačnega

V njegovem času je bilo na meji tudi veliko aretacij. V večji meri so bili to tujci ali takratni sodržavljani z juga. »Zgodilo se je, da smo nekoga aretirali, saj je bilo v registru njegove ime, enako tudi ime očeta, pa vendar je bil napačen. Kljub temu da smo ga čez noč zaprli, pa vendar ni bil pravi! Opravičil sem se mu, ga peljal na zajtrk in povedal, da nas lahko toži. Vendar se to nikoli ni zgodilo,« smeje pove Baldo Bizjak.

Kovček poln razstreliva

Velikokrat so na meji ustavili ekstremiste s polnim avtom bomb in drugim orožjem. Tako je bil zraven tudi pri aretaciji tujca, za katerega so dobili informacijo, da bi pri sebi lahko imel orožje. »Potnik je imel izredno težak kovček in je prosil, da mu pomagamo. Kako ne, saj je imel dvojno dno in polno streliva!« pojasni Bizjak in namigne, da so strelivo tihotapili tudi lovci.

Skozi šivankino uho

»Najbolj zanimiv problem je bil, kako spraviti kamelo skozi šivankino uho,« novo zgodbo načne sogovornik in na naš začuden pogled pojasni: »Ob koncih leta je šlo čez meje po pol milijona potnikov. Naše vprašanje je bilo, kako solidno opraviti kontrolo. To je bil eden največjih zalogajev.« Baldo Bizjak že 30 let ni več pri policiji in ve, da je danes drugače, pa vendar pravi, da mu je hudo, ko ob takšnih priložnostih policisti poslušajo kritike.

Angleže peljal na čaj

Ob neki priložnosti so angleški turisti na počitnicah v Avstriji nezakonito prečkali mejo na Stolu. »Namesto da bi jih maltretirali, sem jim naročil, da so jih peljali na čaj v kočo. Kasneje so mi očitali, da je meja in da nisem ravnal pravilno. Meni pa se je zdelo, da moramo biti ponosni, da smo Angleže spravili v naše gore,« smeje pove Baldo Bizjak.