Srečni upokojenci

Ko me je urednik te priloge nagovoril, naj napišem nekaj o svojih pogledih na upokojenski staž, sem kar hitro pristal.

Zmeraj pravim, da je moja sreča v tem, da nisem ženska: ne znam namreč reči »ne«. Zdaj pa grizem pero - tako bi se reklo po starem, oziroma sedim pred računalnikom in ne vem, o čem naj pravzaprav pišem. Problem je v tem, da je snovi preveč in je zato izbor težaven. Pa naj torej povem nekaj o tem, da smo upokojenci v bistvu srečni ljudje.

Poklic upokojenca, ali bolj točno rečeno upokojensko stanje (hotel sem uporabiti za eno črko drugačno besedo), je res najboljši poklic. Kaj pa nam je sploh hudega? Že v zadnjem dnevu v mesecu nam poštar prinese pokojnino in potem preštevamo in gladimo te bankovce. Čeprav jih ni veliko, pa so tako lepi, da jih je kar škoda porabiti. A kaj hočemo, tu so položnice, pa hraniti in greti se je treba in kakšen božjak je treba dati na stran za hude čase in za pogreb – in tako ti denarci hitro pominejo. Kako je že rekel Ježek: »Od prvega do drugega še gre, a od drugega do prvega je dolgo!« Ampak vsak mesec pa je le spet prvega! V mestu se takrat drenjamo na banki, da hitro pridemo do svojega denarja, na vasi pa pokojnine še zmeraj raznaša poštar. Spomnim se vaškega poštarja, ki je v začetku raznašal pošto s kolesom, proti koncu dneva pa bolj z barko. Seveda, vsakdo mu je natočil šilček žganega in ni se mu mogel zameriti, da ga ne bi izpil. Saj se je pilo vendar na zdravje! Ja, ja, lepo nam je, ko zavod za pokojninsko zavarovanje tako lepo skrbi za nas.

O, včasih, mislim pred drugo svetovno vojno, je bilo to hudo drugače. Saj še pomnimo, tovariši, kajne? Reklo se je: s trebuhom za kruhom! Od hiše do hiše so se potikali berači – kosmati in raztrgani so bili in nas otroke so strašili z njimi: »Če ne boš priden, te bo pa berač vzel!« (Zdaj mi je šele prišlo na misel, zakaj smo bili včasih otroci tako pridni!) Saj res marsikateremu beraču ni bilo za kos kruha, raje je imel denar, ki ga je pretopil v prvi gostilni. Večinoma pa so bili le lačni in prezebali so pri spanju po senikih. Nič dosti bolje se ni godilo tudi tistim, ki so si izgovorili kot v hiši in je potem družina komaj čakala, kdaj jih bo pobralo. No, če na vse to pomislimo, ugotovimo, da tudi majhna pokojnina vendarle je pokojnina. Moja mama je zmeraj rekla, da najbolj jamrajo tiste, ki imajo dobre penzije.

Le tole moram še povedati, da nam nekateri te naše pokojnine »naprej mečejo« - ti mladi se najbrž ne bodo nikoli postarali! Nihče nam nič ne podarja, sami smo si jih prislužili in še dosti smo dali zanje. Sploh nas niso nič vprašali, ko se nam trgali denar. O, hudiča, zdaj pa bi nam jih nekdo očital! Saj navsezadnje nismo mi krivi, če tega denarja niso ustrezno nalagali in so nam ga zapravili. V bistvu pa je le šel za izgradnjo naše domovine – kot so temu lepo rekli – in iz tega naj bi zdaj bili tudi mi upravičeni do obresti. Tako in nič drugače, pa če se novodobni mladi ekonomisti pretrgajo od zavisti.

Kar hudo mi je, da morem končati. Pa bi še veliko lahko povedal o tem, kako lepo nam je na rekreaciji in na plesu, pri kulturnem udejstvovanju in študiju na univerzi tretjega življenjskega obdobja in tako nasploh. Pa še kdaj drugič, če vam bo tole ugajalo ali bolj točno: če bo všeč uredniku.