Popolna harmonija

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Ponedeljek, 18. junija

Pogojno rečeno zdravilski spektakel traja že dobri dve uri. Sprašujem se, ali gre za naštudirano akcijo ali za improvizacijo. Po tem, kako si prizori sledijo, bi rekla, da je posredi improvizacija. Medtem ko suva mladenič proti meni s trizobom z vseh mogočih pozicij, na vrata nekdo potrka. Rešitelj, pomislim. In res. Vrata odpre Andrej, ki ga zanima, koliko časa bo še moral čakati. Seanse je presenetljivo hitro konec.

»Zdravljenje« samo ne stane nič, za gobovo tinkturo ali kakor koli že bi se pripravku (menda) za spodbujanje delovanja imunskega sistema reklo, pa plačam deset evrov. Po eni strani je cena res dostopna, po drugi strani pa sem denar vrgla stran, saj zvarka niti po pomoti ne mislim piti. (Ne bi se namreč čudila, če bi bil zvarek pripravljen iz posušene kačje kože in zdrobljenih žabjih kosti.) Sklenem, da se podobnih čirul čarul več ne grem.

Za vsak primer, da Andreja po nepotrebnem dodatno ne spravljam ob živce, na poti domov raje molčim in sama pri sebi preigravam Učbenik življenja. Takole pravi Martin Kojc v VI. lekciji: »Sleherna želja se izpolni vedno le sama po sebi, če smo notranje prepričani, da bo zaželeno nastalo. Če to notranje prepričanje že imamo, smo naklonjeni vsemu. Vse ljubimo, vse razumemo in vsemu služimo. Popolnoma zaupamo prasili in se odrečemo vsemu, kar ne pride takoj samo po sebi. To stanje harmonije z vsem se razodeva v človekovem popolnoma uravnovešenem notranjem življenju. Človek, ki je že dosegel to duhovno držo, je brezmejno miren. Nič na svetu ga ne more spraviti iz njegove notranje gotovosti in uravnovešenosti. Ta popolni notranji mir in uravnovešenost do vsega dogajanja pa se vzpostavi šele potem, ko je človek spoznal, da nekaj v njem nenehno samodejno ustvarjalno deluje v smeri njegovih pralastnih želja. Prasila si neprestano prizadeva izpolniti vse njegove želje. Šele to spoznanje človeku omogoči, da opusti svoje lastno, zavestno in sebično zaganjanje in hotenje in se prepusti notranjemu hotenju svojega višjega jaza oziroma prasile. Na ta način ne živi in deluje več v svojem imenu, temveč v imenu prasile. Ko je človek popolnoma spoznal mogočnost prasile, da izpolnjuje želje, ji more popolnoma prepustiti skrb za vse v svojem življenju in postati brezbrižen do prihodnosti. Zdaj je človek dejansko notranje prepričan, da se vse zaželeno mora zgoditi in se bo zato tudi zgodilo.« Priznam, ne samo šeste pač pa vse Kojceve življenjske lekcije bom morala še pošteno predihati, če bom želela njegovi filozofiji priti do dna oziroma se po njej orientirati.

Vsekakor se za zdaj lažje orientiram v naravi kot v življenjski filozofiji Martina Kojca. Na ljubljanskem Rožniku, kamor sem si prišla po čarovniški izkušnji oddahnit, poznam tako rekoč vsako drevo. Problem je, da je domala vsako drugo drevo na Rožniku bolno.