Z novo šipo v rokah

Prišli smo in Stareti s pleksi steklom tudi.

Do večera smo se končno le prebili do obale. Prvi kamp spustimo in se odločimo za drugega, bližje mesta Klaipeda, od koder vozi trajekt na polotok, čigar severna polovica pripada Litvi, južna pa Rusiji, ki je tudi po ustanavljanju novih držav na tem območju Evrope obdržala tisti »žepek« z mestom Kaliningrad umeščen med Poljsko in Litvo. Sicer dobro označena pot nas je pripeljala do recepcije. Recepcije? Izseljenci iz Ambrusa so imeli prave gradove v primerjavi s tisto napol podrto »kočuro« na vhodu v kamp. Skoraj smo že obrnili, a nas je vendarle prepričal relativno poln kamp in dejstvo, da bi se radi enkrat že dol usedli.

Hitro smo se namestili, postavili šotor in zakurili plin za špagete, z nekim Fincem, ki je leta 1974 imel Citroënovo diano, sva udarila debato, ves čas pa sem bil v pričakovanju Staretov in podatkov, kaj so opravili. Ko sem zagledal Luko, kako od vhoda v kamp proti šotoru mašira s pleksijem v roki, ni bilo konca veselja. »Kako je bilo, sam govor'te.« »Dobili smo se na črpalki v predmestju Siauliaja, prijatelj Audrius je iz avta povlekel velik kos pleksija in smo se nekaj časa gledali, kaj naj sedaj z njim,« razlaga Aljaž in nadaljuje: »Vprašal sem ga, ali ima kaj orodja, pa se je spomnil na nekakšen »domači« Citroën servis. Skozi milijon semaforjev smo se peljali za njim, prišli v "industrijsko cono" propadle velike tovarne, kjer nastaja nekakšna obrtna cona … Serviserji so naju samo gledali, kaj hočeva, pa sem jih prosil za nekaj orodja. Pomerili smo šipo na našem spačku in z lepilnim trakom označili obliko in velikost šipe, ki jo moramo izrezati. Ko sem po delavnici iskal kakšno ročno žago ali električno brusilko, je eden od serviserjev prinesel pnevmatsko žagico in je šlo kot po maslu. Ko sem vprašal, koliko sem dolžan, ponujal sem 50 litov, pa niso hoteli nič. Na koncu je Audrius le vzel 10 litov, jih dal serviserjem, sam pa sem jim pustil še tri laške pire.«