O arhitektu Plečniku

Besedilo: Dušan Konte
nedelja, 30. december 2007 / 06:00

Iztekajoče se leto 2007 je bilo po sklepu slovenske vlade posvečeno največjemu slovenskemu arhitektu Jožetu Plečniku.

Življenjska pot, začeta 23. januarja 1872 v Ljubljani, nadaljevana po mnogih evropskih mestih, je doživela vrhunec in konec v Ljubljani, kjer je veliki umetnik 7. januarja 1957 umrl. Šolanje velikega talenta se je začelo nič kaj obetavno. Po neuspešno zaključenem prvem letniku nižje gimnazije je šolanje opustil. Oče ga je vzel k sebi v mizarsko delavnico v uk in pomoč. Toda Jože je odraščal, z njim je rasel tudi talent. S podarjeno deželno štipendijo je nadaljeval šolanje na državni obrtni šoli v Gradcu. Izučil se je za umetnostnega mizarja in načrtovalca pohištva. Prelomnica v njegovem življenju je bil obisk razstave takrat že priznanega dunajskega arhitekta Otta Wagnerja. Odločen, da postane arhitekt, se je v Gradcu vpisal na študij arhitekture. Nadaljeval ga je na Dunaju, kjer je bil učenec velikega mojstra Wagnerja. Za izvrstno izdelano diplomsko delo je prejel nagrado, rimsko štipendijo. Ta mu je omogočila, mlademu in željnemu novih odkritij, raziskovanj in spoznanj v arhitekturi, študijsko potovanje po Italiji in Franciji.

Leta 1901 se je osamosvojil in odprl samostojni arhitekturni atelje. Deset let kasneje je nastopil mesto profesorja na Umetniško-obrtni šoli v Pragi. Že izkušen, priznan in spoštovan, pa je leta 1920 sprejel vabilo na mesto profesorja na Tehnični fakulteti pravkar ustanovljene Univerze v Ljubljani. Leta 1938 je bil sprejet med člane Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Bil je častni meščan Ljubljane. Za svoje ustvarjanje in trajnostni pečat je prejel odlikovanje Zasluge za narod in Prešernovo nagrado.

Bil je odličen poznavalec antične umetnosti in slovenske tradicije. Z združevanjem obeh, tako zelo različnih si stilov, in z dodajanjem simbolizma je ustvaril svoj izviren in celovit slog, ki ga je na njemu lasten, tako moderen in izviren, kot estetski način, vnesel v sedanji evropski in slovenski prostor. Z idejami in zamislimi je znal obnoviti in nadgraditi, marsikdaj oplemenititi že obstoječe stavbe in arhitekturo. Reševal je urbanistične probleme ter projektiral in notranje opremljal javne in zasebne stavbe. Neizbrisen pečat je pustil na slovenskem podeželju; sakralni objekti, predvsem pa notranja oprema le-teh so danes v ponos marsikateri župniji ali kraju.

V tedanji Češkoslovaški, v srednjeevropskem prostoru, se je po njegovih načrtih obnovil grad Hradčani v Pragi, na Dunaju pa cerkev sv. Duha in Zacherlova hiša.

Največ arhitekturnih umetnin je zapustil nam, Slovencem. Ljubljansko pokopališče Žale so eden njegovih najbolj znanih spomenikov. Po njegovih načrtih je zgrajen mogočen vhod in 14 mrliških vežic, poimenovanih pa zavetnikih ljubljanskih cerkva. Impresiven vhod ima elemente antike in daje občutek miru in tišine. Najbolj znan most čez Ljubljanico je Tromostovje. Leta 1842 so stari Špitalski most nadomestili s kamnitim, toda kmalu ni bilo na njem dovolj prostora za tedanji tramvaj in pešce. Plečnik ga ni zamenjal z novim, pač pa je zgradil še dva za pešce. Takrat je most tudi dobil današnje ime. Verjetno vsakdo pozna Narodno in univerzitetno knjižnico, verjetno največje Plečnikovo delo v Ljubljani. Zunanjost NUK-a je zgrajena iz opeke, ki jo dopolnjujejo neenakomerni in različno obdelani kamniti kvadri, izmenjajoči se z izbočenimi okni. Mogočen vhodni portal z emonskimi vrtnicami nas povabi do stopnišča. V notranjosti stavbe je veliko lepih in izvirnih arhitekturnih detajlov iz naravnih materialov, tudi iz njemu priljubljenega podpeškega apnenca. Temen vhodni prostor vabi k svetlejšemu, iz belega apnenca zgrajenemu središču knjižnice, simbolno podajajočemu svetlobo, znanost, kulturo, umetnost.

Lahko bi še naštevali in opisovali, veliko lepot je Plečnik zapustil ne le v Ljubljani, ampak tudi drugod po Sloveniji. Med te srečne kraje se uvršča tudi vas Breznica v občini Žirovnica.

Slovesno odkritje vojnega spomenika v čast in spomin vojakom, padlim v 1. svetovni vojni je potekalo 20. septembra leta 1931. Po Plečnikovih načrtih ga je iz podpeškega apnenca izdelal Alojz Vurnik iz Radovljice. Na spomeniku je 54 imen padlih vojakov. Na kamniti mizi so vklesane besede: Vi za nas ste dotrpeli in za nas izkrvaveli – na mirovnem pismu – pečat – vaša kri – preklet kdor drzno – kdaj ga še zdrobi – 1914-1918. Te besede so stvaritev rojaka duhovnika in pisatelja Frana S. Finžgarja.

V letu 2004 je bila urejena ožja okolica tega spomenika. Letos pa so se s celostno obnovo spomenika pokazala skoraj zabrisana imena padlih vojakov. In ne samo ta spomenik – tudi krstilnica v cerkvi na Breznici je zgrajena po njegovih načrtih.

Po smrti je bil Jože Plečnik dolga desetletja zapostavljen in pozabljen. Slovenska javnost se je velikanu slovenske umetnosti, globoko vernemu človeku in večnemu častitelju slovenske zemlje, na neki način vsaj malo oddolžila na bankovcu za 500 slovenskih tolarjev. Na tem bankovcu sta upodobljena lik Jožeta Plečnika in pročelje NUK-a. Na kovancu za 10 centov pa je upodobljena katedrala svobode, del njegovega nikoli dokončanega projekta, imenovanega Slovenski parlament. Plečnikovo leto 2007 se izteka, prihajajoče leto 2008 bo posvečeno Primožu Trubarju.