Jaslično izročilo je najstarejše na Gorenjskem

Besedilo: Pavla Kliner
Kategorija: GG Plus / sobota, 22. december 2007 / 06:00

Še nekaj dni nas loči od svete in blažene noči, ki nas bo v duhu ponesla v tisto davno skrivnostno noč, ko se je v bornem hlevčku v malem mestu Betlehem v Palestini rodil Božji Sin.

Družina se bo zbrala ob slavnostno pogrnjeni mizi, se obdarovala, zapela kakšno staro božično pesem in kaj zmolila ali pa bo z zadnjima dvema opraviloma počakala do polnočnice.

Rojstni dan mladega sonca

Prvi kristjani obletnice Odrešenikovega rojstva niso praznovali. O datumu so začeli premišljevati konec 2. stoletja. Najprej so ga praznovali 25. maja, kasneje pa so si izbrali 25. december in 6. januar za tista dneva, ko se je Jezus prvič pokazal. Prvič so v Rimu 25. december kot praznik Jezusovega rojstva praznovali leta 336, leta 354 pa naj bi bilo praznovanje božiča že ustaljeno. Rimljani so prav na ta dan vsako leto slavili rojstni dan »nepremaganega Sončnega boga«, Dies natalis Solis invicti. Ta praznik ni bil zgolj rimski, ampak mnogo starejši in poznan vsem arhaičnim narodom, saj je bil povezan z zimskim solsticijem. To je bil čas, ko »staro« sonce odmre in se rodi »novo«. V ta čas ni bilo težko umestiti božiča. Kristjani so vzhajajoče sonce sprejeli kot znamenje prihajajočega Odrešenika. Jezusov rojstni dan jim je pomenil prihod »prave Luči«, ki razsvetljuje vse ljudi. Ob prihodu nove luči v naravo še danes praznujemo novo Luč, ki nikoli ne ugasne.

V našem prostoru so pred prihodom krščanstva v tem času slavili rojstvo Svarožiča, sina slovanskega boga sonca Svaroga. Tedaj je umiral stari Svarog in se je rojevalo mlado sonce, mladi Svarožič, mladi bogec ali božič. Od tod so kristjani prevzeli zvezo Bog – Božič, slednji pa je zlahka prekril Svarožiča.

Ni božiča brez jaslic v kotu

Kar nekaj časa je trajalo, da je ta, danes družinski praznik, prišel med ljudi. Najprej so ga praznovali le po cerkvah, nato tudi po samostanih, v domove pa je vstopil šele v času protireformacije – in se hitro priljubil. Kako tudi ne: rojstvo otroka v bornih jaslih, stiska Marije in Jožefa, poklonitev pastircev, prikazen zvezde in prihod modrih mož, ponižanje vsemogočnega Boga, ki iz ljubezni do človeka sprejme njegovo podobo in se rodi v revščini …

Ti svetonočni dogodki so se zasidrali globoko v ljudska srca, zato so ljudje začeli postavljati jaslice. Iz tega so naredili pravo slavje, obrede in umetnost, ki je prinesla veliko radosti v mrzel zimski čas. Prve jaslice naj bi postavil sv. Frančišek Asiški leta 1223 v votlini sredi gozda. Zraven jasli naj bi privezal vola in osla, med polnočnico pa se mu je v jaslih pokazalo dete Jezusovo, ga pobožalo in spet izginilo. Prve »prave« jasli so leta 1560 na Portugalskem postavili jezuiti. Pri nas so se po domovih močno razširile šele po prvi svetovni vojni. Za otroke v vseh časih je bilo vedno najljubše opravilo božičnega časa postavljanje jaslic. No, danes je to najbrž prejemanje božičnih daril ali krašenje božičnega drevesca.

Kakorkoli, plastična upodobitev prizora Kristusovega rojstva v panoramsko oblikovani pokrajini s premakljivimi figuricami, kar jaslice so, naj bi bila krščanskemu življu v pomoč pri pobožnem premišljevanju Kristusovega rojstva. Tako naj bi si ljudje živo predstavljali votlino Kristusovega rojstva in vse, kar se je v njej dogajalo.

Najstarejše je jaslično izročilo na Gorenjskem, kot piše naš veliki narodopisec Niko Kuret v Prazničnem letu Slovencev, in dodaja, da je zelo verjeten vpliv s Tirolskega, kjer se je bilo jasličarstvo od začetka 17. stoletja dalje močno razvilo. Pri nas so ljudje ustvarili svojevrsten tip jaslic. Postavljali so jih na trikotno desko v bogkovem kotu. Hribček je moral biti visok, na vrhu je bilo zmerom mesto Betlehem, ob spodnjem robu je bil hlevček, ki nikoli ni bil votlina, ampak zmerom le »štalca«. Jaslicam so dodali platnen, lepo vezen prtiček, pritrjen na rob trikotne deščice. Kako pa je bilo z drevescem? Še leta 1844 je bilo zapisano, da na Kranjskem o božičnem drevescu ničesar ne vedo, na kmetih pa je bilo do prve svetovne vojne po vsem Slovenskem sploh popolnoma neznano. Po mestih in trgih so si ga postavljali priseljeni nemški uradniki, trgovci in obrtniki. Njihov vzgled je le počasi prodiral med slovenski živelj.

Z baklami k polnočnici

Božični sveti večer se je začel, ko je padel mrak in se je oglasil večerni zvon. Navadno je tedaj hišni gospodar kropil in kadil po hiši in okoli nje. Sledila je skupna molitev in petje božičnih pesmi, nato pa skromna večerja. Ta dan so se namreč držali strogega posta, ki so mu rekli »veseli post«, saj je bil v pričakovanju Odrešenikovega rojstva. Na mizi je tako bilo v glavnem kuhano suho sadje. Da so lažje prebili čas do polnočnice, je mati na mizo navadno postavila tudi pehar lešnikov in orehov, ki so jih pridno trli in zobali.

Stari strici so nato začeli iz rokava stresati zanimive pripovedke o Jezuščku, ki pride nocojšnjo noč na svet. Te so se menjavale s čudežnimi pripovedmi, ob katerih je otrokom zastajal dih: »Na ta večer so nebesa odprta in na vsakem vogalu hiše stoji angel. Opolnoči, ko je bil rojen Božji Sin, teče po vseh rekah in potokih vino ...«

Tako so hitro minile ure do polnočnice, ki je bila za celo družino največje doživetje v letu. Preden so odšli k polnočnici, so postavili na mizo blagoslovljeno svečo ali na okno luč, nato so se družno odpravili k maši, le eden je ostal doma za varuha. Ljudje so v temni zimski noči po ozki snežni gazi hodili s plamenicam ali baklami. Videlo se jih je daleč naokrog.

Zanimiva zgodba iz Železnikov

Niko Kuret nam v Prazničnem letu Slovencev zaupa sila zanimivo zgodbo iz Železnikov. Da ne bi farani zaspali polnočnice, so po trgu nosili »svetonočni zvon«. S tem okoli dva kilograma težkim zvoncem so gredoč zvonili. Baje naj bi zvon dal uliti ustanovitelj železniške fare, župnik Plavec, ki je leta 1622 zaspal polnočnico in je zato sebi in faranom v svarilo naročil ta zvon.

Polnočnica »po starem« je bila za ljudstvo vsako leto novo doživetje. Za današnje liturgično pojmovanje je bila vse prej kot spodobna. Do izraza je prihajala zlasti čustvena stran. Tako je organist navadno ustregel vsesplošnemu veselemu občutju in razigranosti ter urezal nekaj živahnih polk in koračnic.

V Železnikih naj bi tam okrog leta 1880 tedanji kaplan zadnjo adventno nedeljo oznanil s prižnice: »Pa da naute pod koram plesal, če se bojo na kor polke pa marši igral!« Bil je pač drugačen slog življenja in drugačno pojmovanje pobožnosti kot danes. Od polnočnice se jim je navadno zelo mudilo domov, konec posta je namreč nastopil točno ob polnoči in na mizo so prišle tudi okusne koline.

Božično noč je bilo po starem izročilu treba prebedeti. Na sveti večer so dekleta rada hodila k studencu in gledala v vodo, saj naj bi v njej uzrle podobo bodočega moža. A bog varuj, da bi na sveti večer fantje hodili »k dekletom v vas«. Na sveti dan so bili ljudje pri domu, nihče ni stopil čez tuji prag. Tudi delalo se na sveti dan ni. Na božični mizi ni smel manjkati obredni kruh, poprtnik, ki je ime dobil po tem, da je bil pokrit z belim prtom. Na mizi je moral ostati od božiča do sv. treh kraljev. Pekli so ga iz pšenične, ržene ali ajdove moke, ki so ji ponekod dodali zelišča in suho sadje ter ga okrasili s testenimi okraski.

Za tiste, ki jim ne bo uspelo zdržati do polnoči, zapojmo del srcu ljube božične pesmi: »Sveta noč, blažena noč, vse že spi, je polnoč; le Devica z Jožefom tam v hlevcu varje Detece nam. Spavaj, Dete, sladko, spavaj, Dete, sladko …« Jaslice in razsvetljeno božično drevesce sta v tem času v hiši prijetna dekorativna dodatka. A za kristjane sta veliko več kot to. Opominjala naj bi jih na zmago svetlobe nad temo in milost, ki je na sveto noč prišla na svet. Naj bo ta noč blažena za vse!