Radovan Hrast,

zapornik na Golem otoku, pisatelj

Sredi leta je izšla knjiga Viharnik na razpotjih časa z vznemirljivo pripovedjo, kako kruto se lahko življenje poigra s človekom. Napisal jo je Radovan Hrast, rojen leta 1931 v učiteljskem zakonu Lojzke in Oskarja v Bukovščici v Selški dolini, ki živi sedaj aktivno upokojensko življenje v Šmartnem pri Ljubljani. Radovan je bil med najmlajšimi slovenskimi partizani. Zaradi mladosti so ga dvakrat celo poslali domov. Po vojni je bil navdušen brigadir, nato pa se mu je uresničila velika želja, šolanje za pomorščaka, najprej v Dubrovniku, nato pa na Reki, kjer so se začela leta trpljenja. Jugoslavija in Sovjetska zveza sta bili v sporu in pod lažno obtožbo, da je informbirojevec, so marsikoga strpali v zapor. Tudi Radovana, ki je v družbi sošolcev kritiziral privilegije, so zatožili in ga leta 1949 zaprli na Goli otok. Bil je eden prvih Slovencev v uničevalskem taborišču na skalnem otoku. Po nekaj mesecih so ga izpustili, vendar so ga januarja leta 1951 zaradi poskusa bega v Italijo, v katerega ga je zvabil prijatelj, sicer sodelavec vojaške obveščevalne službe, znova za 24 mesecev zaprli na Goli otok. Ker je bil povratnik, je bilo nasilje paznikov in zasliševalcev nad njim še strašnejše. Šele prvega maja leta 1953 se je vrnil domov v Olševek, kjer sta takrat živela starša. Tudi po vrnitvi z Golega otoka so Radovana kot viharnika visoko v gorah tresli vetrovi, vendar je prestal njihove sunke. »Spoznal sem, da v življenju ne gre za to, ali vas bodo podrli. Gre za to, ali boste spet vstali,« je zapisal v knjigi.