Zakladi slovenskega ljudskega slikarstva in ustvarjalnosti

Besedilo: Metja Stritmar
petek, 21. december 2007 / 06:00

Slovensko zgodovino je izjemno zaznamovala lega ozemlja. Čez Slovenijo iz notranjosti vodijo poti vsredozemski prostor, najlažja pot med Marseillom in Solunom (znamenita Ljubljanska ali tudi Postojnska vrata).

V prazgodovini je čez današnje ozemlje Slovenije vodila jantarska trgovska pot, vemo za legendo o Argonavtih, čez ozemlje so se selila številna tuja ljudstva. Vse to je v 1200 letih burne zgodovine pronikalo in proniknilo tudi v ljudsko umetnost. Zgodovina se zrcali v slovenskih narodnih nošah, na vzorcih prelepih vezenin, zrcali se v na tako majhnem prostoru velikem številu narečij in odseva v zgodovini likovne umetnosti. Nekje od sredine 15. stoletja je likovna umetnost vse bolj navzoča na slovenskem ozemlju. V tisti dobi je bilo slovensko ozemlje v zatišju pomembnejših umetnostnih tokov. Naše slikarstvo, kiparstvo in nasploh upodabjajoča umetnost je v tistem času nekako zaostajala za zahodno Evropo. Prevladuje stensko slikarstvo (tabelno slikarstvo v izvirni obliki skoraj ni znano), s pripovednimi vsebinami na stenah cerkva. To je bilo ujeto v ikonografijo, ki je bila ustaljena glede na čas in prostor (cerkev). Vendar so freske, razen nekaj pozneje odkritih izjem, kar nekaj stoletij prej, preden so osvojile slovensko ozemlje, krasile stene svetišč in cerkva po vsej zahodni Evropi. Ponašamo se tudi z bogato dediščino narodnih vezenin, med katerimi gre izpostaviti gorenjske ljudske vezenine s križci iz obdobja od 16. do 19. stoletja. To so vezenine, ki mnogokrat izmed rastlinskih motivov ponazarjajo gorenjski nagelj, na nekaterih pa izstopa poleg drugih geometrijskih vzorcev srce. Vsi ti vzorci in ornamenti, vtkani v blago, tvorijo specifično kulturno podobo Slovenije in so bogato zastopani na vezeninah na različnih krajih. V Etnografskem muzeju v Ljubljani, v Škofji Loki, v Gorenjskem muzeju v Kranju in Sadnikarjevem muzeju v Kamniku. Nekaj jih je tudi v zasebni lasti.

Slovenska posebnost, unikatna domovanja čebel

Unikatnost v likovni umetnosti predstavlja poslikava čelnih desk, ki so bile na prednjih straneh panjev slovenskih čebelnjakov. Med velikim številom različnih pristopov in tehnik v likovni umetnosti, ki jih poznajo tudi drugi evropski narodi, so poslikane panjske končnice slovenska posebnost. Slovenska ljudska umetnost v likovni umetnosti se je začela intenzivneje razvijati šele v 18. stoletju. Iz sredine tega stoletja izvirajo tudi znane najstarejše poslikane panjske končnice. Poslikava panjskih končnic se je razširila na jugozahodno Štajersko in južno Koroško, vse tja do Vzhodne Tirolske. Znana sta dva kraja zunaj ozemlja Slovenije, kjer so imeli poslikane panjske končnice ali kranjiče, v dolini Lammertal južno od Innsbrucka in v okolici Brunecka. Nekatere končnice iz Lammertala so izdelali v slovenskih slikarskih delavnicah, v te kraje pa so jih po vsej verjetnosti prinesli potujoči krošnjarji iz naših krajev. Tam so spodbudile lokalne slikarje, ki so po vzoru slovenskih panjskih končnic začeli slikati na panje tamkajšnjih čebelnjakov.

Preprosto in barvito

Motivi, ki jih poznamo s poslikanih panjskih končnic, so bili v 18. in 19. stoletju splošno znani v Srednji Evropi. Najstarejša panjska končnica je iz leta 1758. Ena izmed domnev, zakaj so nastale panjske končnice, je, da so bili naši kmetje večinoma nepismeni, zato jim časopisi ali druga literatura tudi niso bili dostopni. Pročelje čebelnjaka pa je bilo idealno za ustvarjanje lastne umetniške galerije, obenem pa so si čebelarji lažje zapomnili svoje panje. Središče te umetnosti je bila okolica Kranja in Radovljice, kjer so bili vsakoletni veliki čebelarski sejmi. Likovni slog na panjskih končnicah lahko razdelimo v tri skupine. Prvi slog je bil poenostavljanje znanja baročnega slikarstva in so končnice poslikali šolani slikarji. Ponazarjajo preproste baročne skice. Drugi likovni slog je s pomočjo preprostih baročnih šablon, ki ni slikanje, ampak bolj risanje z barvo. Figure in predmeti so narisali s črno ali temno rjavo barvo, ploskve med temi črtami pa enostavno pobarvali. V tretji slogovni sklop se uvrščajo slikarji samouki in posamezni nadarjeni čebelarji, ki so sami poslikali svoje panje. Prva slogovna skupina je slikala od sredine 18. stoletja do srede 19. stoletja, slikarji druge skupine so slikali vse 19. stoletje, samouki in slikarji pohištva pa so po vsej verjetnosti delovali ves čas. Končnice odražajo najbolj preprost likovni slog, ki je ploskovit, vendar izredno prikupen in barvit. Figure so upodobljene od strani ali od spredaj. Vse tri slogovne skupine se povezujejo v enoten slikarski slog panjskih končnic. Tudi portretnega slikarstva na panjskih končnicah ni videti, saj so avtorji, kadar so naslikali kakšno zgodovinsko ali pravljično osebnost, nad portretirancem napisali njegovo ime, sicer nihče ne bi vedel, kdo je naslikan, ker so si figure na panjskih končnicah precej podobne. Tudi razlikovanje takratnih stanov je na upodobitvah preprosto. Gospoda, denimo, so oblekli v črno in mu na glavo posadili cilinder, kmeta v nošo, vojak je bil v uniformi, berač v razcapani obleki, obrtnike pa spoznamo po njihovem delovnem orodju. Večina kompozicij je naslikana v njim primernem okolju. Pivci so v gostilni, mizar je v svoji delavnici, Egipt je prikazan pod modrim nebom, lovec strelja v gozdu jelena.

Hudomušni prizori in dogodki

V slikarstvu panjskih končnic so bili najbolj pomembni motivi, medtem ko reševanje slikarskih problemov ni bilo tako pomembno. V obdobju stopetdesetih let je vsebina naslikanih prizorov pisana in vsestranska. Sprva so prevladovali verski motivi, kjer so upodobljeni ljudski svetniki z njihovimi značilnostmi, kot so zaščitniki domače živine, pomočniki pri kmečkem delu, vsakdanjem življenju. Veliko je motivov iz Stare in Nove zaveze, Mojzesove knjige in podobno. Priljubljena upodobitev je trpeči Joba, ki s tvori na telesu sedi na kupu pepela med rojem čebel in je obdan z godci. Pozneje so se v upodobitvah odražali tisti dogodki, ki so v tistem času vznemirjali ljudi. Vesele in duhovite pa so tiste poslikave, ki se norčujejo iz človeških slabosti in napak. Star evropski motiv je Boj za hlače, ki je prešel v ljudsko umetnost v 18. stoletju in se je pozneje pojavil na panjskih končnicah. Motiv zasmehljivo prikazuje željo po poroki, vendar je njegovo ozadje globlje. Takrat neporočene ženske niso imele zagotovljene socialne varnosti. Drugačen pomen je prisoten v ljudski pesmi iz sredine 19. stoletja, ki govori o ozdravitvi bolnega dekleta, ki se je dotaknilo moških hlač. V okvir te vsebine sodita tudi motiva kuhanje hlač in fanta, ki z na trnek nataknjenimi hlačami lovi dekleta. Prizor na panjski končnici z letnico 1868 (hrani Etnografski muzej v Ljubljani), predstavlja fanta, ki je prišel na rečni breg, odložil sodček, sezul škornje, slekel hlače, jih obesil na palico in z njimi lovil tri dekleta. Motiv je nastal iz mnogih upodobitev na grafičnih listih in končnicah, kjer se ženske borijo za moške hlače. Pomembni dogodki, kot so poroke, pogrebi in odhod fantov v vojsko, so bili vsi upodobljeni na panjskih končnicah. Ta dogodek je bil zelo pomembnen, saj se je ohranil tudi v mnogih ljudskih pesmih. Vse te upodobitve so večinoma ploskovite, saj linearne perspektive skoraj ni zaslediti. O poslikanih panjskih končnicah, kjer je vidna perspektiva, zgodovinarji menijo, da so nastale na podlagi predlog, raznih časopisnih ilustracij, podobic, slikanic in podobno. Tisti izdelki, ki so jih naslikali baročni slikarji, tu in tam že uporabljajo perspektivo po izročilu baročnega slikarstva. Razcvet poslikanih panjskih končnic, konec 18. stoletja do leta 1900 daje slutiti na dobo, v kateri so slikarji masovno slikali na pohištvo in fasade. V Sloveniji so bili motivi figuralni in z rožami, zlasti prednje in stranske strani skrinj. To slikarstvo se je razširilo na stanovanjske prostore in zajelo tudi najmanjše kmetije. Ljudsko izročilo pozna 45 slikarjev panjskih končnic, večina ohranjenih, ki jih poznamo danes, pa je delo samo desetih delavnic z zelo številno produkcijo. V Etnografskem muzeju v Ljubljani in Čebelarskem muzeju v Radovljici je skupaj nad tisoč končnic ali čelnic s sedemsto različnimi motivi. Njihovi izdelki obsegajo najmanj sedem desetin poslikanih čelnic iz javnih zbirk. Po slikarskem slogu gre sklepati, da so bili izdelki treh delavnic delo šolanih slikarjev z baročno tradicijo, drugi pa sodijo v slogovno skupino posnemovalcev ali samoukov.

Različne slikarske tehnike

Panjske končnice, ki so jih naredili slikarji, ki so jih prevzeli od baročnih obrtnih delavnic, so bile poslikane zvečine z oljnimi barvami. Za podlago so navadno uporabili kredo. Nekatere končnice so slikane neposredno na les. Slikarji druge slogovne skupine, ki so posnemali prvo skupino, so za podlago uporabili karton ali papir s perforirano risbo, ki so ga položili na neposlikano deščico, ga potresli z ogljem, zdrobljenim v prah, ali s kakšno drugo barvo v prahu. Ko so karton dvignili, je na končnici ostala ustrezna risba. Nekatere končnice so na ta način izdelovali serijsko, kar se vidi po razmeroma velikem številu enakih končnic. Nekatere končnice so bile poslikane s tempero. Tiste končnice, ki so ostale dobro ohranjene in kljubovale vremenskim vplivom, so bile poslikane z barvami in podlago, ki so odražale dobro obrtniško znanje. Barve so ti slikarji pripravljali sami, jih trli in mešali, zato so bile obstojnejše. Pozneje so kupovali industrijsko narejene barve, ki niso bile tako obstojne.

Ohraniti, spominjati in opominjati

Poslikane panjske končnice pomenijo največjo zakladnico ustvarjalnosti s svojo domišljijo, satiro, razgledanostjo in čustvenostjo. Nastajale so v času, ko so v mestih slikali po tujih vzorih in všečno ozkim malomeščanskim zahtevam in potrebam. Panjske končnice nosijo v svoji slikarski izpovednosti svoje notranje življenje in so odraz slovenskega človeka tedanje dobe, predstavjajo umetnost, ki je bila pogojena v 18. in 19. stoletju v najštevilnejšem družbenem sloju na Slovenskem. V začetku 20. stoletja so se različna umetniška posredovanja v vsakdanje uporabne predmete, ne samo prenehanje slikanja na panjske končnice, tudi vezenje, rezbarjenje in drugo, opustila. Tovarniško izdelani predmeti so preplavili domovanja, stare obrti so izumrle. V času, v katerem živimo in smo postali del skupine narodov v Evropski skupnosti, kjer se lahko izgubimo in pozabimo nase, je vse bolj pomembna naša kulturna dediščina, naša izvirnost, ki bi jo morali vsekakor bolj izpostavljati, morda s sodobnejšim pristopom in času primernimi vsebinami. 

Literatura:

Poslikane panjske končnice, Helmut Kropej, Mohorjeva založba Celovec

Narodne vezenine na Slovenskem, Neli Nikisbacher-Bergar, CZNG

Pripovedi s panjev, Čebelarski muzej Radovljica

Sto srečanj z dediščino na Slovenskem, Janez Bogataj, Prešernova družba