Po dolgih letih ...

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / ponedeljek, 3. november 2014 / 13:27

Kranjčan Karel Kejžar bo 4. novembra dopolnil 80 let. Zaupal nam je zanimivo zgodbo. Uresničila se mu je želja: po dolgih letih se je končno srečal s prijateljem, s katerim sta skupaj služila vojsko.

Karel se je sicer rodil v Sorici. Doma je bilo šest otrok, tako da je bilo kar težko preživeti. Že pri petnajstih letih so ga vpisali v vajeniško šolo, kjer se je izučil za ključavničarja. Do leta 1952 je delal v železarni na Jesenicah, kamor se je dnevno vozil iz Bohinja, kjer so mu v zameno za pomoč nudili stanovanje.

Potem so ga vpoklicali in srečal se je s komisijo za sprejem v vojsko. Bil je zdrav in visok fant, kar je vedno prednost pri osvajanju deklet, na komisiji pa ga je to pripeljalo do služenja vojaškega roka v mornarici. Čez leto dni je sledil odhod na služenje, ki je takrat trajalo tri leta. Najprej se je znašel v Puli, od koder so ga poslali v šolo za veziste. Po enem tednu so izbrane natrpali na ladjo in odpeljali na otok Badija, ki se nahaja v bližini Korčule. Pristal je pri signalistih. Takrat je spoznal sotrpina Svetozarja Viskovića iz Makarske, s katerim sta postala dobra prijatelja.

Karel se spominja, kako so jih učili svetlobne signalizacije Morsejeve abecede in v kar štirinajstih dneh je obvladal že 130 signalnih znakov na minuto. Pri vsem tem so najbolj trpele njegove oči. Poslali so ga na zdravniški pregled. Tam so mu razložili, da če bo šlo tako naprej, lahko pri petdesetih oslepi in danes je Karel dejansko na eno oko slep.

In so Karla premestili nazaj v ladjedelniško šolo. Skupaj s Svetozarjem sta se vrnila v Pulo, na Monumente. Po šestih mesecih so ga ponovno premestili na ladjo in tu sta se njuni poti razšli. Nikoli več se nista videla, vendar je bil Karel trdno prepričan, da bo svojega vojaškega prijatelja slej ko prej še videl. O tem je doma veliko pripovedoval, kazal vnukinji slike, celo do nekega naslova v Tučepih se je dokopal.

Letos v začetku septembra pa so se kranjski upokojenci odpravili za en teden v Baško Vodo. S Karlom sta se na letovanje odpravili tudi hči in vnukinja. In nekako jim je uspelo, da so Svetozarja Viskovića našli. Njegov sin ima namreč apartmaje, vendar na začetku njihovim klicem nihče od Viskovićevih domačih ni verjel. Potem so jih nekako prepričali in se dogovorili za srečanje.

Tisto nedeljo se je Karel z vnukinjo in hčerko odpeljal z avtobusom iz Baške Vode do mesta srečanja, in ker je bil tako vzhičen, da bo končno videl starega prijatelja, so popotniki izstopili, preden bi morali, in tako so do dogovorjenega mesta še precej pešačili. Vendar se je zgodilo, da je bil ravno v času, ko je sin dostavil Svetozarja na dogovorjeno mesto, tam samo Karel, dekleti pa sta se zadržali ob obali. Sicer je Svetozar Karla videl, vendar ga ni prepoznal in sta se s sinom enostavno odpeljala. Še vedno je mislil, da je vse skupaj šala. Karel je še enkrat zavrtel telefonsko številko in dobil odgovor, če je vse to res, naj naročijo taksi, se pripeljejo do njega in ga bo on plačal. In so Kejžarjevi to res storili.

Minilo je šestdeset let odkar sta se Svetozar in Karel zadnjič videla. Takrat sta bila še mladeniča, tako da je bilo srečanje polno čustev in spominov, Karlu pa se je končno izpolnila želja, ki jo je gojil že dolga leta: srečal je svojega dobrega prijatelja, s katerim sta skupaj služila vojsko.