Ob njem je še bohinjski dež prijeten

Akademski slikar in grafik Črtomir Frelih. Tih, nevsiljiv, raje ob strani kot v prvi vrsti, hkrati pa širok in odprt človek, bistre misli in svobodnega duha. Gostobeseden, kadar je vprašan in vselej prijeten sogovornik ne glede na temo pogovora. Intelektualec. Poznavalec likovne umetnosti, ki svoje znanje širi študentom na Pedagoški fakulteti, hkrati pa priden likovni ustvarjalec. Tako duhovit, da se je prvi uradno priklonil bohinjskemu dežju.

Na Gorenjskem velja reklo, da ima v Bohinju dež mlade. Letos poleti so v Bohinjski Bistrici dežju v čast postavili fontano, ki ste jo zasnovali in izdelali vi. Kaj pa, če bo v prihodnje prav zato v Bohinju še raje deževalo?

»Zame bi bilo to lahko kar nevarno. Potem ko smo poleti postavili fontano, so bile jeseni že velike poplave. K sreči v Bohinju teh niso povezali z novo fontano, tako da mi ni bilo treba bežati. Že bivša županja me je nagovarjala, da bi izdelal kip, spomenik, obeležje ob 100-letnici bohinjskega predora. Oddal sem skice, pripravil nekaj zamisli, a na koncu ni prišlo do dogovora. Je pa idejo o obeležju pograbil tudi novi župan ing. Franc Kramar in predlagal kip na temo stoletnice bohinjskega turizma. Zakaj spomenik v čast dežju? S takimi javnimi obeležji je pri nas zaradi različnosti mnenj ponavadi križ in če želiš zadevo opraviti po mirni poti brez prepirov, je najbolj pametno razmišljati o spomeniku, ki titularja nima v osebi, ampak recimo v pojavu. Glede na to, da na račun Bohinjcev ne manjka vicev, fontana vsebuje tudi humorno plat, hkrati pa velja, če humor znaš obrniti proti samemu sebi, njegove učinke lahko tudi nekoliko ublažiš. Sicer pa je dež bohinjska značilnost, čeprav je inženir Trontelj, ki je slovesno odkril fontano, oporekal, da ima v Bohinju dež mlade.«

Kako, da ne?

»Menda bohinjski konec bolj prednjači predvsem v intenzivnosti padavin. Kadar dežuje, dežuje zelo močno.«

Kakšen je bil vaš umetniški pristop k izdelavi fontane?

»Fontana vsebuje dve zgodbi. Ena je vsebinska in govori o človeku, ki sedi na vodni gladini pod dežnikom, a ga ta ne ščiti pred dežjem. Nasprotno, z notranje strani dežnika nanj dežuje, tako da je moker tudi, kadar je vreme sončno. Druga zgodba je v lokaciji fontane. Ta je v bližini kraja, kjer je bila nekoč stara vila, ki je imela edino fontano v Bohinju. Ko gre za tehnično izvedbo, sem se odločil za ploskovit pristop, ki ga v tretji dimenziji prikaže šele vodna meglica, ki prši izpod dežnika. Ta v večerni kombinaciji z lučjo deluje čarobno.«

Kako se je fontana prijela med ljudmi? Ste kdaj opazovali odzive njenih obiskovalcev?

»Kip si ne more izbirati publike, zato nikoli ne moreš že vnaprej vedeti, ali bo v javnosti sprejet ali ne. V vročih poletnih dneh so k njej po osvežitev prihajali turisti in domačini, vodna meglica je v zabavo otrokom … Mislim, da se je fontana »prijela«. Je pa najbrž kot vsaka nova stvar v Bohinju bila deležna različnih komentarjev.«

Bohinjska Bistrica je tudi okolje, kjer ste preživeli svoja otroška leta. Kaj je mladega Nomenjčana pripeljalo v študij slikarstva in grafike? Likovna tradicija v teh krajih ni ravno bogata …

»Znani smo po nekaj odličnih krajinarjih, kot so Valentin Hodnik in Albin Polajnar, Janez Ravnik, v moji generaciji se je uveljavila slikarka Zdenka Žido. Sam sem se kot otrok ukvarjal z glasbo, igral sem violino, obiskoval glasbene šole v Radovljici, na Jesenicah, v Ljubljani, kjer je tudi starejša sestra študirala muzikologijo. Za likovnost, slikarstvo, risanje, grafiko sem se začel intenzivneje zanimati v gimnazijskih letih. Slikarstvo je bilo v skladu tudi z mojo bolj odmaknjeno in tiho naravo.«

Domača podpora pri usmerjanju v kulturo in umetnost je vseskozi bila …

»Če gledam z mojega zornega kota, je bilo to popolnoma nerazumljivo, saj izhajam iz popolnoma povprečne družine, očitno pa sta bila starša zelo pogumna, da sta naju s sestro oba pustila v take »čudne poklice«. Oče je bil delavec v železarni na Jesenicah in njegov ideal je bil, da bi postal inženir. Spomnim se leta, ko sem končeval gimnazijo in sem na Bledu prodajal svoje grafike. Motive otoka in cerkvice, gravura, suha igla, globoki tisk. Pisatelj Tone Svetina je takrat prerokoval uspeh … No, v enem vikendu sem z grafikami zaslužil toliko, kot je bila očetova mesečna plača in spomnim se, ko je rekel, da je študij slikarstva morebiti še pametna odločitev.«

Kaj vas je na akademiji usmerilo v grafiko?

»Grafika temelji na risbi, ki je na nek način bolj racionalno opredeljiva, mene pa je ob tem vedno zanimalo še tehnološko eksperimentiranje z materiali. V tem sem dobil neko potešitev, seveda pa še bolj kot lastni razmislek vlečejo intuitivni zgledi. Teh ni bilo malo, bodisi v dobrih profesorjih na akademiji bodisi v takratnem vzponu grafike pri nas. V sedemdesetih in osemdesetih smo beležili največji razmah ljubljanske grafične šole, v času mednarodnega grafičnega bienala je bila Ljubljana kulturno središče sveta. Potem sem se tudi sam začel s svojimi deli uvrščati na bienale.«

Je kateri od profesorjev na akademiji v vas zapustil poseben vtis, ki bi kasneje mogoče določal tudi vaš umetniški razvoj?

»Izpostaviti bi bilo treba način dela prof. Bogdana Borčiča. On je znal za posamezne študente postaviti skorajda nezmotljive diagnoze, za vse je vedel, kje so naše produktivne plati. Na eni od korektur mi je rekel, naj se ne silim z abstrakcijo, ker imam v roki figuro. Iz trme sem še nekaj časa vztrajal pri abstraktnem, a se je sčasoma izkazalo, da je imel profesor prav. Hkrati je bil to čas, ko je figura v sodobnem likovnem ustvarjanju izginjala, pravzaprav je izginjalo vse, kar je imelo obliko. Mene pa je pritegnilo to, da v delih, ki naj bi bila po svoji umetniški naravi svobodna in sproščena, edino trdnost, da določeno delo vzdrži kot kvalitetno, zagotavlja trdna risba.«

Po diplomi ste s popotnico v študentski Prešernovi nagradi kot asistent za nekaj let ostali na akademiji …

»Imel sem kar srečo, saj sem ob delu opravljal še podiplomski študij. Kasneje se je na likovnem oddelku Pedagoške fakultete odprlo prostor delovno mesto na likovnem oddelku. Tu sem vpisal še magisterij iz likovne didaktike in z leti sem prišel do svojega področja, risanja in grafike. Risanje predavam prvim letnikom, grafiko pa v četrtem.«

Drugi del vašega likovnega delovanja je delo v domačem ateljeju. Kako vam je vsa ta leta uspelo obdržati odlično kondicijo tudi na področju lastnega umetniškega dela?

»Nikoli nisem hotel popustiti, tudi v tistih letih, ko sem se pretežno ukvarjal s teoretskim delom, ki zahteva študij, knjižnice, sedenje za računalnikom … Takrat so me kolegi dražili, da sem nedeljski slikar. Vseskozi pa je bil moj osebni kriterij, če bi zaradi službe moral prenehati z lastnim ustvarjanjem, da bi raje pustil službo. Že precej let vzdržujem oboje in frekvenco razstav na leto zato nimam nič manjšo.«

Je ta pridnost nekoliko tudi v bohinjskih genih, veljate namreč za zelo delavnega slikarja …?

»Pridnost so včasih imeli za kompenzacijo talenta. Meni pa se zdi, da je ena in edina formula povsem preprosta, kvaliteta krat kvantiteta in le ta daje neki rezultat.«

Ob profesuri in slikanju ste sodelovali oziroma še delujete v različnih institucijah, komisijah, pišete članke, postavljate razstave …

»Ponavadi je tako. Če pokažeš, da boš vlekel, ti še dodatno naložijo. V zadnjem času sem ravno v fazi sestopanj iz različnih funkcij, nekoliko zaradi zdravja, nekoliko pa zato, ker imam občutek, da sem v različnih funkcijah opravil, kar se je od mene pričakovalo in je čas, da stvari prepustimo mladim. Še nekaj dni bom predstojnik oddelka za likovno pedagogiko, prav tako zaključujem v strokovni komisiji za vizualno umetnost pri ministrstvu za kulturo in v svetu Mestne galerije v Ljubljani. Po toliko letih bi si rad uredil urnik, po katerem bom več časa preživel v ateljeju. To mi doslej še ni uspelo.«

Figura ostaja rdeča nit v vašem likovnem izrazu …

»Zazdelo se mi je, da verjetno sodim med avtorje, ki gojijo neko avtopoetiko. Meja med likovnim prostorom in figuro se je pravzaprav začela izkazovati kot pomembna mejna črta, ki govori vsebine. Ne le, da figura biva v nekem prostoru, s prežemanjem notranjega in zunanjega človekovega prostora nastaja nek intimen, individualen, zaseben prostor.«

Ali v svojih delih hkrati poleg doseganja likovnih razmerij vendarle izražate nekakšnega duha časa, bodisi družbenega bodisi osebnega časa?

»Zanimivo vprašanje, ki si ga razlagam v obratni smeri. Zdi se mi, da je ena do zablod sodobnega časa, da se umetnost blazno hitro napreduje, da se blazno hitro razvija. To sploh ni res. V umetnosti gre v resnici precej počasneje, tako počasi gremo naprej, da nam zelo prav pride razna tehnološka navlaka, ki nam daje vtis, da z veliko hitrostjo drvimo naprej. Mislim, da na neki način odražam čas, v katerem živim, da bi ga pa moral ilustrirati, tega pa ne želim. Nočem reproducirati socialnega konteksta, v katerem se nahajamo.

Poglejmo na primer sliko Francisca Goye. Iz zgodovine vemo, kakšni so bili odnosi med Španijo in Francijo v njegovem času, kar verjetno prispeva k razumevanju njegovih slik, a vendarle mimo zgodovinskega konteksta slike vsebujejo nekaj, kar je močno, pretresljivo, čudovito, enkratno … Zdi se mi, da je socialni kontekst, oziroma registracija časa, v katerem živimo lahko zelo zanimiva tema, lahko pa prav nič.«

Če je Zoran Mušič slikal figure, telesa okostnjake, imajo ti neko socialno in družbeno podlago, njegovo izkušnjo iz koncentracijskega taborišča. Ko koščene figure slikate vi, te najbrž vendarle izvirajo iz nekega konteksta ali vam gre predvsem zato, da delo likovno priženete do nekega kompetentnega zaključka?

»Nekatera moja dela so seveda nastala v socialnem kontekstu v sodobnem prostoru in sodobnem času. Zadnja zgodovinska odkritja kažejo na to, da živimo na kupih kosti, kar me ne pusti hladnega. Vpliv name ima tudi knjiga dr. Zmaga Šmitka, ki govori o mitologiji na Slovenskem. V zadnjem času se je zgodilo tudi kar nekaj smrti mojih bližjih, s katerimi sem se spoprijel tudi na ta način, skozi likovno ustvarjanje.«

Kam gre danes likovna umetnost? Je inovativnost, za vsako ceno biti izviren, tisto, kar poriva umetniški voz naprej, je zgolj umetniški dogodek tisti, ki delo naredi za umetnino ali ne … Kje je estetika?

»Pravzaprav ne vem, kam gremo. Situacija je taka, da se polje likovne ali vizualne umetnosti dnevno pred našimi očmi hitro in močno širi, hkrati pa je na zelo redkih koncih začutiti prizadevanje, da bi se poglabljali v umetnost. Mislim, da se v mainstreamu, oziroma v vsem, kar je popularno in je medijsko zanimivo, dogaja nekaj, čemur bi lahko rekli likovne domislice, ki so povsem nekaj drugega, kot likovne misli … Likovna misel je nekaj konsistentnega, kar je nastajalo dlje časa in jo je mogoče tudi razvijati, širiti in poglabljati, medtem ko so domislice na nivoju šale. Svet domislic se stalno prazni, ker se izčrpava, svet likovnih misli se pa stalno krepi širi. Kažejo se nove poti …, točno pa ne morem vedeti, kam gremo.«

V katero ustvarjalno smer boste vi obrnili vašo barko. Časi so ugodni za vedno nove različnosti, opažam, da vam moči in energije ne manjka?

»Prva misel je atelje. Več časa želim biti doma v ateljeju in temu primerno še več časa posvetiti slikanju. Kam bodo sicer zavile stvari, bomo še videli. Sam ostajam pri motivu figure, ki jo nameravam še bolj razpreti in bi na ta način bila še manj povezana med seboj in se še bolj razletela po prostoru in ga na ta način še bolj vpijala. Ni pa rečeno, da se bo zgodba odvila, kot je načrtovana. Pri opazovanju drugih in sebe sem spoznal, da človek oblike vedenja spreminja ne po lastni modrosti ali pa po uvidu, ampak v glavnem skozi različne prisile. Človek dela tisto, kar mora narediti, koliko je znotraj tega svoboden, je pa verjetno zgolj v kvaliteti tega, na kakšen način to počne. Ta svobodna volja je ena lepa iluzija v umetnosti. Svobodno izbereš. Svobodno se lahko odrečeš mnogim stvarem in si izbereš eno. S tem je te svobode konec, ker znotraj tega enega so pač zakonitosti, katere je že bolje, da jih slediš, kot pa ignoriraš.