Naj postane človek

Za boljšo šolo (80)

Posredovanje znanja je zagotovo ena temeljnih nalog naše šole prihodnosti. Ker pa je znanje, ki nam ga daje znanost, zgolj orodje, ki ga lahko uporabimo v koristne ali pa škodljive namene, je še bolj kot prenos znanja pomembna vzgojna naravnanost šole. Ni dovolj, da šola razvija zgolj intelektualne sposobnosti, otrokom mora posredovati tudi tiste osnovne človeške vrednote, zaradi katerih je človek človek ali vsaj postaja vse bolj človeški, zapiše v knjigi Slovenska šola za novo tisočletje naš avtor Janez Svetina.

Ni dovolj, da šola zgolj socializira mlade ljudi, o čemer danes veliko govorimo, saj socializacija pomeni, da naučimo mlade ljudi takšnega vedenja, kot ga od njih pričakuje okolica, naša družba torej. Pa smo zadovoljni z medsebojnimi odnosi in obnašanjem, predvsem javnih osebnosti, v naši družbi? Nismo. Socializacija otrok bi bila sprejemljiv in pravilen vzgojni cilj lahko samo v razmerah, ko bi živeli v zdravi človeški družbi s pristno človeško kulturo. Ko bomo načrtovali spremembe šolskega sistema, si moramo ob spremembah učnih načrtov zastaviti tudi vprašanje, kakšno družbo hočemo, katere so naše pristne človeške vrednote in kakšna bo naša kultura odnosov. Temelje prihodnje družbe pa poleg družine postavlja šola. Ta je, če bo v njej dobro načrtovana tudi vzgojna dejavnost, še veliko pomembnejša, saj je osnovna šola obvezna in so vanjo vključeni vsi otroci.

Šola lahko odigra pri izboljševanju družbene klime in človeških vrednot izredno pomembno vlogo. Vsakršno vzgojno prizadevanje pa mora izhajati iz dobrega poznavanja človeške narave oziroma vedenja, kakšno bitje je človek, je prepričan Svetina. Človek je v osnovi materialno, vitalno in racionalno mentalno bitje, s še eno, sodobni znanosti in kulturam poznano, dimenzijo duhovnega in neumrljivega. Nekateri ljudje imajo še posebne, višje sposobnosti, neke vrste božanski navdih, kar jih ločuje od običajnih ljudi. Takšni so npr. genialni umetniki, misleci, pesniki, pisatelji, velike duhovne osebnosti … Mistiki pravijo, da je v nekaterih ljudeh božja iskra, neka duhovna plast. Ljudje smo si različni po naravi, temperamentu, značaju, po nagnjenjih in sposobnostih in po doseženi stopnji razvoja.

Tako kot vsak posameznik imajo tudi ljudstva, kulture, narodi in civilizacije svoje lastno razvojno gibanje. Svetina pravi, da bi morali šola in vzgoja upoštevati dejstvo, da je človek del razvojnega toka in da stalno raste in se razvija. To je temeljni zakon človeške narave. Šola in vzgoja morata otrokom pomagati rasti in razvijati vidne ter skrite notranje potenciale. Temeljna naloga šole naj bo, da bo iz otrok izvlekla vse njihove zmožnosti in skrite vrline. Glavni cilj ne bi smel biti usposabljanje otrok za družbeno koristno delo in za poklic ter da bi bili družbeno prilagojeni, pač pa bi otroke morali usposabljati, da bi kar najbolj razvili svoje človeške zmožnosti in vso svojo človeško naravo, posebej tiste najvišje, duhovne plasti v človeku. Človek ni samo to, kar je, pač pa tudi tisto, kar še ni. Človek je bitje v nastajanju, posebno otrok. Vzgoja in šola bi morali biti torej razvojno naravnani in upoštevati ter kultivirati vse plasti človeške narave. Hkrati pa upoštevati vso neskončno različnost ljudi in posamezniku omogočiti individualni razvoj. To je težko dosegljiv cilj in ideal, h kateremu naj bi šola težila.