Preproste stvari (4)

"Tako zelo skupaj živimo, pa vendarle umiramo od osamljenosti." (Schweitzer)

V minulih dneh sem imela priložnost opazovati naše sosede Italijane. Vsaj dvesto petdeset njihovih avtodomov je prišlo v ene izmed naših toplic, kjer smo uživali krompirjeve počitnice tudi mi. Ne morem vam povedati, kako sem uživala, ko sem jih gledala. Lahko bi ves dan sedela tam med njimi in jih samo gledala. Saj vem, saj vem. Vsi prisotni Slovenci so jih več ali manj popljuvali, kako nemaren, glasen in uživaški narod da je to. In celo otroci tega našega popolnega naroda so na igrišču vpili en čez drugega, koliko da je teh »makaronarjev«. Da so povsod in da nimajo manir. Kdo smo mi, da sodimo o njihovih manirah? Mi, ki zabijamo ograje okrog vsake rožice, mi, ki se ogradimo od zunaj in od znotraj, da še sami ne moremo do sebe … Meni pa so bile všeč njihove »prostodušne« navade. Ko sem pasla poglede na njihovih potujočih hiškah, jih to ni motilo, ampak so se smejali in prijazno pozdravljali. Kar za nas ni ravno običajno. Skupaj so dali mize in stole in na vsakih nekaj metrov je imel človek občutek, da se dogaja veselica. Bili so skupaj. Je res, je res. Tudi glasni so bili skupaj. Ampak pozabimo tokrat na ta podatek in na vse predznake, ki se jih držijo. Všeč mi je bila ta njihova povezanost. Ta značaj, ki kaže veselje do življenja. In njihove glasne mame. Njihova vloga v družini, njihov jasen matriarhat. Mama je vodja, okrog nje je kot okrog ognjišča. Njihov tabor je bil kot mravljišče. No, veselo mravljišče … Dan je podarjen za to, da se ga živi. Ljudje umirajo, ne da bi sploh živeli. Takole sem na dan spomina na mrtve razmišljala o življenju. Včasih nam zmanjka radosti, zmanjka smeha, veselja do življenja. Še dobro, da imamo vsak dan novo jutro, ki nas spomni na to, da smo živi. Življenje je dar. Ne spomnimo se na to šele takrat, ko nam ga nekdo želi vzeti. Namesto strogih avstro-ogrskih navad in nenehne želje po dokazovanju si privoščimo kdaj pa kdaj tudi kakšen dan življenja.