Od tod izhaja močan rod

Hlebanjeva domačija v Srednjem Vrhu stoji že petsto let. O Hlebanjevem rodu in domačiji izšli dve zanimivi knjigi.

Konec oktobra so v knjižnici v Kranjski Gori pripravili zanimiv literarni večer. Na njem sta Joža Hlebanja in doc. dr. Živa Deu predstavila knjigi »Hlebanjev rod skozi stoletja v Srednjem Vrhu« in »Arhitektura Hlebanjeve domačije«.

Joža Hlebanja je pri svojih dobrih 80. letih skupaj z vnukinjo Nežo, ki študira zgodovino, v arhivih izbrskal veliko zanimivih podatkov in jih prelil v knjigo. Voljo za pisanje sta dobila lani, ko so s sorodstvom praznovali 500-letnico Hlebanjeve domačije. Da domačija res stoji že toliko časa, priča letnica 1506, vrezana v hišni tram. Najstarejši zapis sta našla v Republiškem arhivu v Ljubljani, veliko podatkov pa tudi po uradih na Občini Jesenice. Najstarejši zapis o Hlebanjevi rodbini sega v Belopeški urbar, v daljno leto 1498. Tam so zapisane obveze srednjevrških kmetov za Belopeško graščino. Že takrat so bili v Srednjem Vrhu naseljeni Hlebanjevi, Merkeljnovi, Smolejevi, Kocjanovi in Vavčarjevi. Trdo so kmetovali, imeli so polja ter živino, in preživeli so se le s pridnim delom.

Doc. dr. Živa Deu poudarja, da je ta domačija posebna zato, ker ima za slovenski prostor veliko vrednost. »Ta stavba namreč že petsto in več let prilagaja volumen vedno novemu načinu bivanja. Arhitektura pa kljub temu ostaja kakovostna in tipično identitetna za karavanški prostor. Izvorni gradivi sta les in kamen, značilno pa je tudi, da s Hlebanjeve domačije izhaja močan rod samozavestnih ljudi. Njihov dom ima vrednost starine, kot kakšen drag porcelan. In prav zato je ta domačija tako zanimiva in posebna.«

V obeh knjigah je zbranih tudi približno 150 fotografij, kar priča o tem, da so se avtorji res potrudili najti ne le pisno, ampak tudi slikovno gradivo o Hlebanjevih in njihovem domu.