Mečkači, neodločneži in zgube

Jeseni tudi ljudje postanemo bolj umirjeni, leni in počasni, nekateri pa so taki kar vse leto. Vedno in pri vsem, kar počno, tako neodločno počasi mečkajo, da se jim vse dobre priložnosti izmuznejo, vse zamudijo in na koncu ostanejo praznih rok. Strokovnjaki so jih poimenovali kar mečkači.

Mečkači so ljudje, ki dolgo odlašajo z dejanji, ki bi jih morali narediti – ponavadi zato, ker jih nočejo ali ne upajo narediti. Vedno zamudijo pravi čas, kar prinaša različne težave in neuspehe. Zakaj jih to ne izuči in še naprej vztrajajo pri mečkanju? Po podatkih raziskav je za okrog dvajset odstotkov ljudi neodločno mečkanje postalo že kar življenjski slog, ki obsega vsa področja življenja. Zamujajo s plačili računov, davčno napovedjo, uradnimi listinami, roki za opravljanje dela, darili, pošto, zadnji trenutek letijo v trgovino, se učijo za izpit, na hitro nekaj »spacajo skupaj« itd.

Strokovnjaki pravijo, da gre pri neodločnih mečkačih za resen problem pomanjkanja samoregulacije, ki ni prirojen, pač pa naučen v otroštvu kot posledica neprimernega načina vzgoje. Zelo strogi avtoritarni starši otrokovo voljo lahko povsem zatrejo. Ker vedno kontrolirajo in regulirajo vse njegove dejavnosti, otrok ne razvije sposobnosti samoregulacije. Po drugi strani pa neodločno mečkanje otroka predstavlja tudi prikrit upor takim staršem, ki nad tem očitno izgubljajo živce. Podobno tudi vsi odrasli mečkači niso enaki. Obstajajo trije glavni tipi. Prvi vedno čakajo do zadnje minute in se potem navdušeno vržejo v hitenje, ker jim prija vzburjenje ob tem. Drugi se z mečkanjem izogibajo strahu pred porazom; zelo jih skrbi, kaj si o njih mislijo drugi ljudje, in raje vidijo, da obvelja mnenje, da se za uspeh niso dovolj trudili, kot pa da niso dovolj sposobni. Tretji pa so namerni mečkači, ki se kar ne morejo oz. nočejo odločiti, saj jih to reši odgovornosti za rešitev določenega problema.

Mečkači lažejo sami sebi. Zatrjujejo si, da se bodo nečesa lotili jutri, da pod časovnim pritiskom delajo bolje, da so bolj ustvarjalni, da je še dovolj časa ipd. Seveda naslednji dan niso nič bolj delavni in ustvarjalni, pač pa samo iščejo nove izgovore za prelaganje opravila. Potem ko vse zamudijo in priložnosti splavajo po vodi, pa se branijo z izjavo: »Saj to ni pomembno.« Z odlašanjem in iskanjem izgovorov samo trošijo energijo, v resnici pa rezultati ponavadi niso nič kaj dosti boljši, kot če bi že v začetku rekli »tega ne bom storil«. Mečkači vedno najdejo neka druga, »bolj nujna« opravila. Tako morajo npr. nujno preveriti e-pošto, pospraviti stanovanje in sploh vse drugo, samo tistega ne, kar bi zares morali. S temi opravili se zamotijo, da ne mislijo na strah pred porazom in delo, ki bi ga morali opraviti.

Mečkanje pa terja svoj davek. Pogosteje kot drugi imajo mečkači težave z imunskim sistemom, želodcem, prebavo in nespečnostjo. Težave pa povzročajo tudi drugim ljudem, na katere zvalijo breme lastne odgovornosti. Mečkač popolnoma uniči vsako timsko delo, pogosto tudi partnersko razmerje. Zaradi nezadostne samoregulacije imajo mečkači težave tudi s pretiranim pitjem alkohola. Soočenju s to težavo, se podobno kot sicer, izogibajo z mečkanjem, kar še pripomore k razpadu partnerskih razmerij. Lahko bi rekli, da so mečkači slabi delavci, povsem neprimerni za skupinsko delo, privatno pa naporni tako za prijatelje kot partnerje, ki se njihovega nedoločnega mečkanja prej ali slej naveličajo. Mečkači v življenju plujejo skozi morje porazov in zamujenih priložnosti ter izgubijo vse dobro, kar so imeli. Ni čudno, da jim pogosto pravimo kar zgube. Mečkačev in posledic njihovih neodločnih mečkanj vam seveda ni treba tolerirati, prav tako se vam z njimi ni treba družiti, vendar pa se nikar ne jezite nanje. V svoji zaslepljenosti namreč sabotirajo svojo lastno srečo, pa si ne znajo in ne morejo pomagati. Odpravljanje te motnje zahteva toliko energije, da bo mečkač to zmogel samo ob načrtovani pomoči in opori strokovnjaka. Če mu torej hočete pomagati, mu poiščite ustreznega psihoterapevta.