Mami, jaz ne morem več hoditi!

Besedilo: Mojca Šimenc
nedelja, 2. september 2007 / 06:00

Nina je zbolela pri petih letih, ko so jo po eni od angin, ki jih je v tistem letu prebolela najmanj šest, začeli boleti sklepi. Ker so bolečine kmalu ponehale, nanje nihče ni bil pozoren.

Potem je postajala vse bolj nemirna. Najprej samo občasno, zvečer, potem tudi čez dan. Roke in noge so se nekontrolirano premikale, zdelo se je, da ne more biti pri miru. Pediatrinja jo je poslala v bolnišnico, kjer so kmalu ugotovili: deklica ima revmatsko vročico. Imela je srečo, da so diagnozo postavili, še preden bi ji bolezen okvarila srce. Revmatska vročica je namreč dandanes tako redka, da se večina zdravnikov v svoji klinični praksi z njo nikoli ne sreča. Dobro pa jo pozna dr. Meta Accetto, specialistka pediatrične revmatologije iz Pediatrične klinike v Ljubljani.

Imunski sistem napade lastna tkiva

'Revmatska vročica je bolezen, ki je bila v prvi polovici prejšnjega stoletja pogosta, z incidenco sto do dvesto bolnikov na sto tisoč otrok. Danes je izredno redka: v Sloveniji oboli okrog deset otrok na leto. Nastane kot posledica slabo zdravljene ali nezdravljene okužbe predvsem zgornjih dihal, največkrat angine, z beta hemolitičnim streptokokom tipa A. Zaradi podobnosti v strukturi med njim in določenimi tkivi imunski sistem poleg streptokoka napade tudi lastna tkiva in povzroči vnetja na različnih organih. Največkrat so prizadete žile v možganih, srcu, sklepih in koži,' pojasnjuje dr. Meta Accetto, in nadaljuje: “Bolezen se najpogosteje pojavlja pri osnovnošolskih otrocih in običajno izbruhne dva do tri tedne po streptokokni okužbi. V tem času je otrok največkrat brez težav, potem pa nenadoma dobi povišano temperaturo in druge značilne znake. Revmatsko vročico najbolj pogosto prepoznamo po prizadetosti sklepov. Ti so zelo boleči, otekli, koža nad njimi je pordela. Težave v nekaj dneh na enem sklepu izginejo in se pojavijo na drugem. Nekaj dni zatem sledi prizadetost srca, ki je najbolj neugoden faktor bolezni, in ki jo, ker poteka manj opazno, lahko spregledamo. Približno 15 odstotkov otrok razvije težave s strani osrednjega živčevja, ki se lahko pojavijo v prvem obdobju bolezni, lahko pa nekaj mesecev kasneje, in samo okrog pet odstotkov otrok razvije značilni kožni izpuščaj in podkožne vozliče. Ne zbolijo vsi, ki prebolijo nezdravljeno streptokokno angino. Obstaja tudi dedna nagnjenost za razvoj bolezni.”

Diagnosticiranje na podlagi kliničnih znakov

Ker imajo otroci z revmatskimi obolenji težave, ki jih pokrivajo različne specialistične stroke, včasih traja dlje časa, da pridejo v prave roke. Postavljanje diagnoze otežuje tudi dejstvo, da za revmatska obolenja ne obstajajo potrditveni testi, pač pa je treba diagnozo postaviti na podlagi nekih kriterijev. Dr. Meta Accetto pojasnjuje: “Za diagnosticiranje revmatske vročice je najprej potrebno dokazati streptokokno okužbo: z brisom grla ali pregledom krvi. Ko je streptokokna okužba potrjena, mora biti za diagnozo izpolnjenih še nekaj dodatnih pogojev. Izražena morata biti vsaj dva od tako imenovanih glavnih kliničnih znakov: prizadetost srca, sklepov, centralnega živčevja, kože ali pa, če je glavni znak samo eden, še dva od manj specifičnih simptomov: temperatura, bolečine v sklepih, povišana sedimentacija, spremenjen elektrokardiogram srca. Vsak otrok, ki je obolel za revmatsko vročico ali nanjo sumimo, spada v bolnišnico, predvsem zaradi ugotavljanja prizadetosti srca. Zdravljenje poteka tako, da najprej z antibiotiki, običajno penicilinom, zdravimo streptokokno okužbo, če je ta še aktivna, potem pa bolnika zaščitimo pred ponovnimi okužbami s streptokokom. Dokazano je, da se v več kot polovici primerov ob ponovni okužbi sicer bolezen ponovi. Zaščita je antibiotična in traja najmanj pet let, če pa je prizadeto srce, lahko traja celo vse življenje.”

Z zdravili poskušamo bolezen prehiteti

Ko je revmatska vročica zaradi boljših terapevtskih možnosti začela izginjati, je postala bolj očitna skupina otrok, ki je imela težave s sklepi, ki niso minile tako kot običajno. Z njimi se je stroka začela sistematično ukvarjati pred tremi, štirimi desetletji in jih opredelila kot otroške revmatike. V začetku je bilo postavljenih veliko napačnih zaključkov: da gre za bolezen, ki je enaka revmi odraslih ali pa, da bo s puberteto izzvenela. Dr. Meta Accetto pravi: “Sedaj vemo, da gre pri otroški revmi oziroma juvenilnem idiopatskem artritisu, kot bolezen danes imenujemo, za več bolezni, ki imajo povsem različen potek in izhod. Porast obolevnosti za juvenilnim idiopatskim artristiom je navidezen: bolezen vedno bolj poznamo in prepoznavamo, zato je bolnikov številčno več. Tudi študije ne kažejo izrazitega porasta incidence; nekateri podtipi artritisov so celo v upadanju. Pri nas beležimo od 40 do 80 novih primerov na leto. Zbolijo otroci vseh starosti, se pa bolezen pogosteje pojavi v prvih treh letih starosti, ko obolevajo zlasti deklice. Drugi vrh obolevnosti je v zgodnjem najstniškem obdobju, ko je obolevnost višja tudi pri fantih. Pri zdravljenju revmatskih bolezni je treba z zdravili bolezen prehiteti. Pomembno je, da juvenilni idiopatski artritis odkrijemo in začnemo zdraviti čimprej, ne samo z zdravili, pač pa tudi z drugimi metodami, predvsem fizioterapijo.”

Kaj morajo vedeti starši

Bolečine v mišicah in sklepih so pri otrocih zelo pogoste. Občasno jih ima tretjina otrok. Če se pojavljajo le občasno, največkrat niso nevarne. Za juvenilni idiopatski artritis je ključno, da gre za dolgotrajno vnetje sklepa. Sklep je ves čas otekel, toplejši, boleč, omejen v gibljivosti. Otrok dostikrat zaradi bolečin ne more hoditi in ne more uporabljati sklepov. Pogosto so vneti posamezni sklepi, predvsem kolena, gležnji, kolki, komolci. Redkeje bolezen poteka tako, kot pri odraslih, in prizadene tudi prste rok, nog ali večje število sklepov. Težko si predstavljamo, da lahko zbolijo tudi zelo majhni otroci. Pri njih prvo težavo, težjo hojo, velikokrat povezujemo s poškodbami zaradi igre in padcev, oteklino pogosto spregledamo, bolečine pa dostikrat niso zelo izrazite. Šele, ko je bolezen že napredovala, šepanje opozori starše, da je nekaj narobe. Ker se nagnjenost za razvoj bolezni deduje, so med sorodniki pogosto bolniki s podobnimi težavami.

Revmatoidni artritis pri odraslih

Revmatoidni artritis je eno od najbolj pogostih revmatskih obolenj tudi pri odraslih. Največkrat prizadene ljudi v starosti od 30 do 50 let. Gre za avtoimunsko bolezen, pri kateri imunski sistem napada predvsem notranjo sklepno ovojnico. Pride do vnetja, ki se kaže kot otekanje prizadetih sklepov, ki ga spremlja bolečina. Zelo izrazita je omejena gibljivost prizadetega sklepa, posebej zjutraj. Pomembno je, da bolezen prepoznamo in zdravimo, saj sicer lahko pride do popolne otrdelosti sklepa. Bolezen se najpogosteje začne na rokah, pri čemer so izvzeti zadnji členki prstov, sklepi pa so prizadeti obojestransko, torej na obeh rokah, in se širi na stopala ter na velike sklepe. Revmatoidni artritis le izjemoma prizadene hrbtenico.

Vrste revmatičnih bolezni

Z izrazom revmatizem opredeljujemo več različnih bolezni, ki jih včasih diagnosticiramo šele s številnimi testi. Najbolj znana metoda je določitev revmatoidnih faktorjev, ki so posebej značilni za revmatoidni artritis. Poleg revmatoidnega artritisa med najpogostejša revmatska obolenja – slednjih je sicer več kot sto, sodijo še osteoartroza, sindrom fibromialgije, ankilozirajoči sponzilitis, psoriatični artritis, protin, sistemski eritematozni lupus in Sjogrenov sindrom. Lahko se zgodi, da ena revmatska bolezen preide v drugo ali pa se med seboj prepletajo. Revmatoidni artritis, Sjögrenov sindrom in eritematozni lupus in so veliko pogostejši pri ženskah, medtem ko za protinom in ankilozirajočim spondilitisom bolj zbolevajo moški.

Motnja v delovanju imunskega sistema

Vse revmatske bolezni pri otrocih imajo skupno to, da ne vemo, zakaj se pojavijo, in da večine ne moremo dokončno pozdraviti, kar za otroke lahko pomeni tudi doživljenjsko zdravljenje. Revmatskih otroških bolezni je več, vendar so razen juvenilnega idiopatskega artritisa redke. Domnevajo, da je pomemben dejavnik za revmatske bolezni in tudi za juvenilni idiopatski artritis motnja v delovanju imunskega sistema, ki začne uničevati lastna tkiva. Bolezen se lahko pojavi nenadoma s hudo prizadetostjo; v tem primeru je otrok lahko življenjsko ogrožen, lahko pa se stopnjuje in razvija počasi, v zagonih. Bolezen zdravimo z zdravili in fizioterapijo, s katero poskušamo preprečiti okvare sklepov in drugih organskih sistemov.