Ženske Milene Miklavčič

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 15. oktober 2011 / 06:00

»Polonca, Polonca, boš videla, kako bo lepo, ko ga boš začutila, takega nima nobeden od tistih mulcev, za katerimi mečeš oči, moj je pravi, vroč, velik in strašen, ko zaorje po tvoji njivi, a ga boš malo pošlatala, daj, no, nič se ne boj, o moj ljubi bog, prasica zajebana, a ti nisem rekel, da ga pošlataj, ne, ne, vzemi ga v usta, me slišiš, kaj sem rekel, na kolena, daj, daj, še malo, oooooooooooo /dvanajstkrat o; op. M. N./, madona, tako ja, saj znaš, pridna Polonca, ej, vidva, pridita sem, saj ta kretenka ve, kako je treba s kurcem, nočem, da mi ga prehitro ožame, naj ga še vama malo, bo dlje časa fletno in zabavno, Klemen, ne bodi tak šus, potegni si ga ven, hehehe, vidim, vidim, da te je že to, da ga je meni vlekla, zrajcalo, saj sem vedel, Polonca, dajmo, dajmo, poskusi še Klemenovega, potem pa boš povedala, kateri je boljši, jo bom prijel od zadaj, da te bo laže cuzala, pa še malo se bom drgnil ob njen hrbet, daj, sleci to nemarno bundo, pa pulover tudi, da vidimo, kakšne joške imaš, o, madona, kako to paše, sedaj pa še ti Simon, ne bodi pezde, pridi bliže, Polonca komaj čaka, da ti ga da v usta, potegni si ga ven, drugače ti ga bom jaz, kreten zagamani, no, saj znaš, pa ji ga porini do jajc, več ni treba, da te baba ne bo pokozlala, jaz bi se raje ulegel, pa jo bom od zadaj, he, he, zakaj se nisem tega prej spomnil, Polonca kar cuzaj Simona, daj ga, daj, kje pa imaš tisto svojo prekleto rit, upam, da si jo obrisala, ko si šla srat, babe so grozno nemarne, daj Polonca, migaj, mešaj, ja, ja, tako, strašna si, pičku ti jebem, o madona, o madona, saj mi je prišlo, bogpomagaj, kdo bi si mislil, ej, Klemen, prišlo mi je, a greš še ti, malo počakaj, da ne bova oba rinila vanjo, madona, kako je bilo dobro, to bomo pa še kdaj ponovili, ane, Klemen, malo si ga nadrkaj z roko, ne boš takega mlahavega tiča zabadal vanjo, dajmo, dajmo, meni ta hudič spet gor sili, ko vaju samo gledam, takega fuka še nisem imel, madona, kako to paše, Polonca, tvoja češplja je prava pička, a ti je že kdo rekel, Simon, ne obiraj se, lezi nanjo in suvaj, suvaj, o saj znaš, daj še malo, da mi še enkrat vstane ta vrag, Klemen, pusti tista dva, da se nafukata, pridi sem, pa mi ga zdrkaj, jaz ga bom tebi, porkaduš, če to ni dobro, bolje kot cela kišta piva, ne morem več, ne morem več, crknil bom …«

No, zdaj, ko ste prebrali ta strašni odstavek, vas moram opozoriti, da ne gre le za vsebino, ki je nedvomno grozna, še posebej, če upoštevamo dejstvo, da to ni kaka izmišljija, temveč se je prav to v nekem kraju na gorenjskem jugu tudi resnično zgodilo. Gre tudi za dolžino stavka – ja, to, kar ste prebrali, je en sam stavek in hkrati odstavek, ki obsega kar 2280 znakov s presledki! Pa za njegovo literarno formo, za stilno bogati in hkrati naturalistični opis »skupinskega seksa«, ki je v resnici posilstvo dekleta, ki se ne more braniti in na koncu te orgije izmučena obleži na mahu, kot kako tihožitje … Avtorica tega opisa, ki se ga po mojem ne bi sramoval niti mojster Blaž Ogorevc, je nam vsem dobro znana Milena Miklavčič, moja sošolka, ki je že v osnovni šoli pisala najboljše spise; da bo kdaj zmožna napisati kaj takega, si pa nismo mislili, niti naše učiteljice, kaj šele sošolci.

Milena je začela kot novinarka, zdaj je že prava pisateljica. Pozornost je zbudila z Usodami v Gorenjskem glasu in s kapitalnim spisom v Žirovskem občasniku (Agn, ret pa kače, tu nisa jegrače), v katerem je skušala prikazati, kakšno je bilo spolno življenje naših prednikov v časih pred seksualno revolucijo. Ob tistih usodah, zlasti ženskih, sem pomislil: a je bilo skrito življenje naših babic res tako bedno? Ali pa Milena izbira predvsem take sadomazohistične primere? Najbrž je bilo eno z drugim. Ženske usode, kakršne prebiramo v njeni novi knjigi Ženske, pa niso več tako usodne, so predvsem zgodbe. Dvainpetdeset zgodb, toliko, kot je tednov v letu, ne kaže brati celo leto, prebere se jih na dušek. To je eden od glavnih adutov knjige. Glavni pa je po mojem ta, da knjiga razkriva žensko pluralnost, mnogolikost. V zgodbah nastopajo stare, zrele in rosno mlade, mnogolike po svojih dušah in telesih, raznolike tudi v svojem prakticiranju in teoretiziranju seksualnosti. Če jih primerjam z materami, tetami, babicami in prababicami iz Mileninih zgodnjih spisov, pomislim: No, ene so se v toku svoje osebne seksualne emancipacije, ki je lahko tudi zelo naporna, res osvobodile! Ene; druge se pa niso. V Ženskah beremo tudi zgodbe, ki kažejo ženska bitja, ujeta v svoj začarani krog, iz katerega ne uidejo; ne le, da ne morejo, dostikrat tudi nočejo. Med tistimi, ki so se uspele telesno in duhovno osvoboditi, pa so tudi take, ki jih moški, ki ni ravno superman, raje ne bi srečal, bi bilo prenaporno …