Dober tek

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / torek, 14. avgust 2007 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Torek, 5. junij

Spet se zbudim čisto mokra. Tudi sicer sem spala slabo, po obrokih. Ponoči sva z gospo iz okolice Tržiča dobili cimro, prijazno starejšo gospo doma z Golnika. Čeprav je bila priklopljena na kisik, je le s težavo dihala. Pravzaprav je sopla. Njena diagnoza: rak na pljučih. Je kadila? O, seveda. Pred sedmimi leti je bila na pljučih operirana, zdaj naj bi se ji bolezen ponovila, vendar sama tega ne prizna. Odločna pa je, odločna, to že moram reči.

Bolj kot moja diagnoza mi hodi po glavi bolnišnična prehrana. Ne rečem, da se v kuhinji ne trudijo, o zdravi prehrani pa tu ni govora. Kar koli mi na pladnju prinesejo, se mi upira. Ne glede na to, ali postrežejo zajtrk, kosilo ali večerjo. Pri tej svoji kritiki moram biti poštena in povedati, da sem ena redkih, če ne kar edina, ki je do prehrane na Golniku kritična. Večina jih poje ves (bel) riž, krompir, meso, govejo juho, mlečne in druge avstro-ogrske jedi. Kar se mene in moje zbirčnosti tiče, že tretji dan ne jem nič. Z izjemo sadja in zelene solate. To opazi tudi medicinsko osebje. Jesti je pač treba in na »posvet« mi pošljejo strokovnjakinjo za prehrano. (Uf, kako sem stvari zapletla, kar malo nerodno mi je.) Dogovoriva se, da v moji prehrani ne bo nobenega mesa, krompirja, nobenih mlečnih izdelkov in jajc, da bo solata začinjena z limono namesto s kisom, da bom, skratka, bolj ali manj živela od zelenjave, stročnic, soje in sadja. Mimogrede naj omenim, da sem zdravo prehrano do včeraj poznala le teoretično, od zdaj naprej pa se bom potrudila, da jo bom tudi sama uživala. Od zdaj naprej bo moj moto: ne živim zato, da jem, jem zato, da živim. Pa dober tek. Za večerjo sem si naročila čežano, se pravi, tenstana jabolka. Bila so, bom rekla, užitna.

Po moji presoji z medicinskega stališča danes nisem kdo ve kako naporna. Zjutraj so mi vzeli kri, zmerili krvni tlak in temperaturo, v za to namenjeno plastično posodico zbiram izpljunke (fuj) in to bi bilo bolj ali manj vse, kar je meni znanega.

Popoldne me preselijo dve sobi naprej. Takoj se znajdem in navežem stike z novima cimrama. Pri oknu ima posteljo Anka, prijazna gospa pri triinsedemdesetih, doma s Trbovelj. Srednja postelja pripada gospe, stari dvainsedemdeset let, doma iz okolice Sodražice. Na videz je robustna in, vsaj za moj okus, precej manj prijazna kot Anka. Nikakor si nisva simpatični. Ampak, v sobi, ki ni nadstandardna, je treba raznolikost želja, potreb in pričakovanj pač vzeti v zakup. Kar se mene tiče, lahko rečem, da sem nevsakdanje potrpežljiva in prilagodljiva. Dodelijo mi posteljo pri vratih.

Zvečer z Anko gledava televizijo, ki mi jo je popoldne prinesel Andrej, gospa iz Sodražice pa hinavsko brunda, češ da zaradi hrupa ne more spati. Z Anko popustiva in televizijo ugasneva. Spati ne moreva, ker gospa iz Sodražice smrči kot medved.

(Se nadaljuje.)