Cilkina zgodba o Žirovskarjih

Prejšnji teden je Cilka Štucin predstavila knjigo med svojimi domačimi v Žirovskem Vrhu, ki govori prav o njih.

Žirovski Vrh – Mlada upokojenka, ki se je vse življenje preživljala z delom na kmetiji, Cilka Štucin je pred dnevi izdala knjigo Življenjska zgodba kmetice iz Žirovskega Vrha. »Prehoda med upokojence sploh nisem čutila, saj moram delati tako kot prej, edino zaradi starosti ne morem delati tako intenzivno kot v mladih letih,« nam s smehom na obrazu pove Cilka. Kljub temu se še vsak dan poda v hlev k dvajsetim glavam živine in na polje, vse več časa posveča tudi pestovanju vnuka Aleksandra.

Čeprav ima več časa, pa pravi, da to ni bil razlog za knjigo. »Pisala sem že prej, saj nisem želela, da bi šle stvari v pozabo,« pravi, »knjiga govori o moji rodbini, o mojem očetu, o razvoju Žirovskega Vrha, o vaških posebnežih pa tudi o tragedijah v naših krajih. Vse je resnično, kakor sem sama doživela in po pripovedovanju moje mame.« Tako bi knjigo lahko imenovali tudi Kronika Žirovskega Vrha, ki so ji pri izidu pomagali tudi rudnik, občina, Turistično društvo Žirovski Vrh, nekaj pa je Cilka morala priložiti tudi sama.

Čeprav sama pravi, da je vredno prebrati vse, pa smo mi izluščili zgodbo njihove domačije Podlešan, ki je povezana z rudnikom. Prav njihova družina se je namreč morala odreči lepemu kosu zemlje, o življenju ob rudniku pa pravi: »Zelo me je motil hrup, saj so se mimo nas vozili jamski tovornjaki, tik pod nami pa je bil glavni vhod v jamo in odlagališče Jazbec. Nič nismo mogli narediti, upam pa, da bo sedaj boljše, čeprav pišejo, kako bi sedaj dobro zaslužili z uranovo rudo.« Podlešanov in drugih Žirovskarjev ni takrat nihče vprašal ne o odprtju ne o zaprtju rudnika, le nasilno (za drobiž) so jim vzeli osem hektarjev zemlje. Doslej zemlje še niso dobili nazaj, za odškodnino država noče niti slišati.