Eva (1)

Srečali sva se ob bajerju, v tihotnem okolju ljubljanskega Tivolija. Bil je lep jesenski dan, grelo naju je v hrbet, ko sva opazovali labode in čakali na tisto pravo priložnost, ko beseda steče kar sama od sebe. Ko sem vprašala Evo, ali živi daleč stran, je zamahnila z roko in pokazala nekam proti Študentskemu naselju.

Nikjer ni zaposlena, v šolo ne hodi, živi od zraka in od dobre volje lastnega organizma. Stara je 23 let in trpi zaradi anoreksije. Z dodatkom bulimije. Običajen dan je razpet med obiski ambulante, kjer skrbijo za tiste z motnjami hranjenja, pogovori s psihologom in lažno optimistično naravnano mamo, ki jo nenehno mori s floskulami, ki jih še sama ne upošteva.

Pod skupno streho živijo tri ženske generacije - brez moških. Tako babica kot njena mama sta može nagnali takoj, ko so se želeli vtikati in uveljavljati svoj prav.

»S svojim očetom danes nimam nobenih stikov. Vem, da se je vrnil nazaj na Gorenjsko, v bližino Bleda, kjer si je ustvaril novo družino. Mama mu je zagrenila življenje do te mere, da dvomim, če si kdaj zaželi, da bi naju s sestro sploh videl,« pripoveduje Eva. Njen glas je šepetajoč, zamolkel, kot bi bila strastna kadilka. Pa ni. Celo nasprotno: že ena sama cigareta bi zadoščala, da bi jo v trenutku pobralo, kajti njena pljuča so zaradi dolgoletnega stradanja izžeta in zelo ranljiva. Ne upa se vzpenjati po stopnicah, saj ima občutek, da bi ji že prej, preden bi prišla do vrha, zastalo srce.

»Nasploh je moje srce bolj kot ne nebogljeno,« preskoči temo. V nekaj kratkih, sopihajočih stavkih mi razloži, kako mučni so napadi tesnobe, ki so njen stalni spremljevalec. Srce ji povsem iznenada, brez pravega razloga, ponori in ko pride ponjo rešilni avto, je po navadi že na koncu z močmi.

Večino stvari, ki so se ji zdele pomembne, mi je napisala. Z opravičilom, da bi ji govorjenje delalo težave.

Najbolj ji je žal, da so ji z leti otopela tudi čustva. Pa občutek za naravo, za sočloveka. Že dolgo se več ne briga za to, kaj se dogaja v državi, v njenem mestu. Mar ji je za sestro, ki sicer živi v isti hiši, ki se bori s podobnimi težavami, kot so njena. Med njima ni kakšne posebne komunikacije. Razen, ko sedita ob radiatorju in se treseta od mraza.

»To, da me nenehno zebe, je nekaj najhujšega, kar me je lahko pri tej bolezni, če ji že tako rečem, doletelo. Nenehno - tudi sredi najbolj vročega poletja, imam na glavi kapo, ovita sem v volneno jopo, nosim babičine dolge spodnjice, tople čevlje,« je počasi, z daljšimi premori, končno spravila iz sebe.

Po pravici povem, bala sem se ji pogledati v obraz, kajti v primerjavi z njeno koščeno postavo so moji kilogrami delovali groteskno. S svojimi 170 in še malo centimetri pa je delovala še bolj nebogljeno, kot če bi bila manjše rasti.

Ko je opazila mojo zadrego, se je nasmehnila in dodala, naj se je ne bojim. Da je močna in ve, da bo preživela še kaj drugega kot moje nelagodje, strah, moje nerodnosti. Zardela sem, saj me je, čeprav sem mislila, da skrivam svoje občutke, v trenutku »prebrala«.

Res nisem vedela, kaj naj ji rečem, kako naj se obnašam. V zadnjih petindvajsetih letih, kar se srečujem z ljudmi in zapisujem njihove usode, sem se sicer že srečevala z anoreksičnimi. Nekaj malega, a ne veliko, sem se iz njihovih pripovedovanj tudi naučila. Vseeno pa nihče od njih ni bil niti na daleč podoben Evi.

»Piši po svoje, ne boj se, če ti bodo kakšni izrazi, ki so povezani z mojo boleznijo, tuji. Uporabi svoje, ne bom prav nič jezna,« je nadaljevala, potem pa je roke vtaknila v žep, se obrnila in me pustila samo z debelim zvezkom z zelenimi platnicami.

Zvezek je nato postal moja stalna spremljevalka. Včasih sem lahko prebrala le kakšno stran, drugič spet sem lahko njeno »psihiranje« žvečila več ur zapored. Dokler nisem srečala Eve, sem še mislila, da so starši, ki svoje otroke posiljujejo z zahtevami po brezhibni postavi, plod malo preveč živahnih zgodb, ki se dogajajo onstran luže, nikakor pa ne pri nas. Pa sem se zmotila. Eva se enega od dogodkov v ranem otroštvu spominja takole:

»Imam pet let in moja babica pravi, da sem preveč debela, da ne bom nikoli balerina.

Potem se začne dreti na mamo, češ zakaj me futra s čokolinom, ker se bom po njem še bolj razlezla. Sestra R. ni bila pridna, zato je šla spat brez večerje. Mama in babica sta začeli vreščati in se dreti kot zmešani, z mize sem pobrala Barbiko in se izmuznila v svojo sobo.

Naslednji dan nama s sestro mama pove, da bomo morale vse tri malo shujšati. Sestra je bila tiho, še zmeraj se je davila od bruhanja, ki ga je morala požirati, ker drugače bi bila mama zelo jezna …«

(Se nadaljuje)