Dan ni dnevu enak

"Upokojil sem se, zato da bom lahko delal naprej," v smehu pravi Tine Golob, legendarni snemalec TV Slovenija, eden bolj poznanih medijskih delavcev na Gorenjskem: "Ne bi se dobro počutil brez dela, saj sem razpet med Gorenjsko."

Za Tinetom je 30 let dela s kamero. »Začel sem z Janezom Čadežem, ki je kasneje postal direktor TV Slovenija. Takrat se mi je odprl svet doživetij, nekajkrat sem obhodil svet, bil na petih olimpijadah.«

Torej vam nikoli ni bilo žal?

»Ne, ne. Veliko sem pridobil. Biti snemalec je zelo zanimivo. Spoznavaš nove ljudi, dežele, pokrajine, navade, ... Dan ni dnevu enak in to je bistvena razlika od dela v tovarni. Nekatere dni delaš ves dan, drugič samo štiri ure, včasih delaš prometne nesreče, …«

Kdaj je najtežje delati?

»Nesreče. Že na začetku sem snemal letalsko nesrečo na Korziki. Najtežje mi je bilo, ko so se ponesrečili mladi skakalci. To ti sede v dušo. Spominjam se policista, ki je nesel enega od otrok na rokah in jokal. Takrat je rekel, da tega ne bo mogel več delati. In je šel s policije. Spominjam se tudi srhljivega dogodka na sodišču, ko so sodili vozniku skakalcev. Takrat je cela sodna dvorana jokala in starši so prosili za oprostilno sodbo. Veliko čustev je v mojem poklicu.«

Česa pa ste se najmanj radi lotili?

»Parlamenta. Nekajkrat sem zaspal, zato mi tega dela ne zaupajo več. Bilo mi je dolgčas. Ne moreš biti inovativen, ne moreš nič pokazati. Snemal sem, kako si vrtajo po nosu, berejo časopise, …, pa so mi rekli, da to ni primerno. Najlepše mi je na Gorenjskem, kjer sem pustil srce in življenje. Tudi poznajo me in imajo radi.«

Poznajo vas, čeprav niste bili nikoli pred kamero?

»Vedo, kdo sem. Z Janjo Koren sva usklajen tim, samo pogledava se in veva kako in kaj. Nič se ni treba posebej dogovarjat.«

Ali obstaja kak kotiček na Gorenjskem, ki ga ne poznate?

»Ne. Tolikokrat sem jo obhodil, da vse poznam.«

V povezavi z vašim delom se je v teh letih nabralo tudi veliko anekdot.

»Anekdot je ogromno. Recimo o našem prvem avtu, zeleni katrci, ki sploh ni grela in se je Metka Sosič vedno pokrila z odejo. Enkrat sem šel tudi snemat v akrobatsko letalo. Dvosed, zelo ozko letalo. Sedel sem zadaj, takrat sem bil še malo širši, na malo ročico. Direktno na plin. Letalo pa kot raketa naprej. Pilot se je z zadnjimi močmi obesil na krilo … Kako mi je bilo vroče! Najhujše pa je bilo na Kosovu. Šel sem za en mesec, ostal pa pol leta. Ko sem prišel nazaj, sem poljubil slovensko zemljo. Smejali so se mi, vendar mi je bilo takrat zares zelo hudo.«

Skupaj z vašo službeno potjo se je razvijala tudi tehnika. Koliko kamer ste zamenjali?

»Osem. Mi imamo sedaj digitalne kamere in delamo na kasete. V prihodnosti bomo najbrž delali na disk, vse bolj pa se prebijajo čipi. Žal vedno zaostajamo za dva koraka. Začel sem s 16-milimetrsko filmsko kamero, vse pa so bile zelo težke.«

Z razvojem so najbrž postajale lažje?

»Beta kamera je imela 16 kilogramov, današnja je težka sedem do osem kilogramov. Vendar takšno tudi potrebujem, saj bi z lahko kamero postal zgolj amaterski snemalec. Vse bi se treslo.«

Omenili ste, da ste zaradi dela, zaradi kamere obšli ves svet. Kje vse ste bili?

»Najbolj prijetno je bilo srečanje s Slovenci v tujini. Recimo v Braziliji, kjer niti en večer nisem spal, saj sem jim igral na frajtonarico. Vedno samo domoljubne pesmi. Lahko bi rekel, da imajo izseljenci več srca, duše za domovino. Tega mi ne čutimo, saj smo doma. Zanimivo je, da povsod po svetu srečaš Slovenca. V Singapurju sem srečal Nakljanca. Zanimivo je bilo tudi v Afriki, čeprav sem imel težave s prebavo, pa tudi v Aziji, na Daljnem Vzhodu. Rad imam eksotične dežele in preprosto življenje. Ti ljudje imajo dušo, mi smo jo že izgubili.«

Povedali so mi, da z vseh potovanj prinesete spominek, natančneje krožnike.

»V mojem vikendu, brunarici ob domači hiši imam 80 krožnikov z vsega sveta. Vsak ima svojo zgodbo. V Maleziji so Rdeči Khmeri delali pletene krožnike s podobo ptic in drugih živali. Izdelovalca sem vprašal, koliko časa porabi za izdelavo enega. Odgovoril je tri dni, stal pa je, preračunano, 80 tolarjev. Kupil sem vseh 12 krožnikov, ki jih je imel. Tudi za prijatelje na Gorenjskem. Marsikdo lahko reče, da zbiram kič, vendar ima vsak krožnik svojo zgodbo. Morda sinu Klemenu (tudi snemalec pri TV Slovenija, op. p.) krožniki ne bodo pomenili nič, meni pa vedno obudijo spomine.«

V brunarici torej najdete svoje zatočišče, tudi za zabave s prijatelji?

»Več kot 13 let sem igral frajtonarico pri ansamblu, v moje zatočišče rad povabim prijatelje. Ta brunarica je veliko doživela!«

Tako je bilo tudi prejšnji petek, ko se je Tine Golob uradno poslovil od delovne dobe in postal upokojenec. Torej človek, ki bo odslej vedno brez prostega časa. Prejšnji petek si ga je vzel in povabil številne prijatelje. Že nekaj dni zatem pa smo ga spet videli s kamero na rami.