Najvišji vrh Velike Kapele

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Rekreacija / četrtek, 30. junij 2022 / 14:05

Kula/Bjelolasica (1534 m n. m.) – Najvišja gora Gorskega kotarja, ki je del Velike Kapele. Področje je znano tudi po naravnih rezervatih Bijele in Samarske stijene.

Prejšnji teden sem obljubila, da bo prihodnjih nekaj opisov posvečenih lepim vrhovom v Gorskem kotarju, ki ga zasluženo imenujejo zeleno srce Hrvaške. Ko ga obiščeš, ti je takoj jasno, zakaj tako ime. Gosti gozdovi, predvsem bukovi, kjer prevladuje zelena barva in se spomniš Lorcovih verzov »Zeleno, ki te ljubim zeleno ...« Danes bomo obiskali razgleden greben Bjelolasice, ki predstavlja najvišji vrh Gorskega kotarja, sicer je pa vrh sestavni del Velike Kapele, gorskega masiva dolgega sedem kilometrov.

Kje se moramo peljati, da je pot najkrajša? Najbolje, da se zapeljemo čez mejni prehod Petrina in pot nadaljujemo do delnic. Tukaj smo na stari cesti Zagreb–Reka. Zavijemo desno in sledimo do odcepa za Mrkopalj, kjer je bil rojen Jakov Fak. V Mrkopalju nas smerokaz za Begovo Razdolje usmeri desno. Cesta se vzpenja in nas pripelje v omenjeno vas. Peljemo skozi vas in na koncu je manjše križišče. Peljemo po desni cesti oz. naravnost. Cesta postane makadamska. Po nekaj kilometrih dosežemo t. i. Vrbovsko Poljano, kjer je križišče. Desno se gre do zavetišča Janjčarica, levo pa proti Bjelolasici. Na tem križišču parkiramo. Prostora je dovolj.

Gremo po cesti, nekaj sto metrov, ko nas smerokaz usmeri levo na od vode razrit kolovoz. Po dežju je pot še kako zanimiva. Višje stopimo na cesto, zavijemo levo, a le za nekaj korakov, ko nadaljujemo desno skozi gozd. Pot se začne strmeje vzpenjati, nato pa prečimo gozdno pobočje, ki je v pomladnih mesecih polno čemaža. Pridemo do razpotja. Naravnost oz. desno gre pot do Planinskega zavetišča Jakov Mihelčić, levo pa se do sedla pod vrhom Bjelolasice odcepi strma pot. Zavijemo levo in se začnemo vzpenjati. Da, tole je pravi »kolenogriz«, ki je po dežju precej nadležen. Vsekakor priporočam tukaj vzpon in ne sestopa. Ko se »kolenogriz« konča, smo na sedlu, kjer zavijemo levo in v nekaj minutah dosežemo Kulo, ki je s 1534 metri najvišji vrh Bjelolasice.

Z vrha se po poti pristopa vrnemo do sedla, a tokrat nadaljujemo kar po grebenu, ki je delno skalnat, delno travnat. Dosežemo še eno sedlo, kjer nas smerokaz usmeri desno navzdol proti Zavetišču Jakov Mihelčić. Zavetišče je neoskrbovano, a ob vremenski nepriliki nudi varno zavetje. Od tam nadaljujemo po zloženi prečni poti skozi izrazit bukov gozd. Bukve so izjemno zanimive, saj so povsem skrivenčene. Ko dosežemo razpotje, kjer smo prej zavili na strmo pot do vrha Bjelolasice, nas do izhodišča čaka le še sestop po poti vzpona.

Nadmorska višina: 1534 m
Višinska razlika: 450 m
Trajanje: 3 ure
Zahtevnost: 2 / 5