Sedmica: Diplomatski lari fari
Julija lani se je vladni predsednik Janez Janša na slovesnosti pred Rusko kapelico na Vršiču hvalil, da je v spomin na ruske vojake, ki jih je leta 1916 pokopal snežni plaz, še vedno živ, kapelica pa da je postala pomemben simbol prijateljstva med ruskim in slovenskim narodom. Mesec dni pred enaindevetdeseto obletnico tragičnega dogodka v času prve svetovne vojne, odnosi med obema državama niso več na vrhunski prijateljski ravni. Vsaj politični, ne. Pogojno rečeno zamočil je Janez Janša, ki je tik pred zdajci vehementno odpovedal srečanje z ruskim predsednikom Vladimirom Putinom. Zadevo je potem nekako uravnotežil ruski zunanji minister Sergej Lavrov, ki je odpovedal svojo navzočnost na letošnji proslavi pred Rusko kapelico; menda ima zadnjo nedeljo v juliju pomembnejše mednarodne opravke, kot je paradiranje po Vršiču. Verjamem, da je malo tistih, ki so pripravljeni nasesti slovenskemu zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu, češ da dogodka nista povezana. Vsekakor bi morala biti Slovenija svetovna velesila (najmanj na francoski ravni), da nam bi bili Rusi pripravljeni kar tako spregledati mednarodno opazno diplomatsko dogodivščino.
Po drugi strani je povračilni ukrep ruskega zunanjega ministra z Janševo potezo neprimerljiv, saj se Sergej Lavrov na Vršiču ne bi poklonil tujim nesrečnikom, pač pa svojim prednikom, s katerimi Slovenci pravzaprav nimamo več kot toliko, kot da jih je nesreča doletela na naših tleh. Povedano drugače, nenavzočnost Lavrova zadnjo julijsko nedeljo na Vršiču je rusko notranjepolitično vprašanje oziroma, je vprašanje vrednot vladajoče politične elite v Rusiji.
Kar se konkretne diplomatske potegavščine slovenske politične elite tiče, sicer verjamem, da so predsedniki vlad in držav načelno zasedeni štiriindvajset ur na dan, dvomim pa, da so zasedeni od petka do svetka, (če bi bili, Janez Janša v času opravljanja funkcije predsednika vlade svoje Urške zelo verjetno ne bi imel priložnost srečati.) Pomeni, da ne verjamem izgovoru, da je bil vladni predsednik Janez Janša v soboto, 9. junija, in v nedeljo, 10. junija, ko je v Sankt Petersburgu potekal gospodarski forum in ko naj bi prišlo do srečanja obeh predsednikov, zaseden s katerimi drugimi resnimi mednarodnimi obveznostmi.
Pri vsej stvari se mi zdi ključnega pomena dejstvo, da je bila za srečanje na najvišji državni ravni zainteresirana slovenska in ne ruska stran. In zaradi tega ključnega dejstva se mi zdi Janševo opravičilo, češ da si mora Slovenija zaradi zgoščene mednarodne dejavnosti postaviti prioritete, med katerimi pa ni ruskega predsednika, čisto navaden diplomatski lari fari. Glede na izbrane teme – med drugim naj bi se Janša in Putin pogovarjala o Zahodnem Balkanu – sumim oziroma sklepam, da je bila odpoved srečanja Sloveniji vsiljena od zunaj, da je torej srečanje odpovedala, da ne rečem prepovedala, tretja država. Zainteresirana tretja država pa v zvezi z vročo mednarodno temo glede prihodnjega statusa Kosova ne more biti nihče drug kot ZDA. Po tej teoriji je ameriški predsednik George Bush buden štiriindvajset ur na dan in pazi, da ruski predsednik Vladimir Putin do julijskega obiska Bele hiše, (ko se bosta državnika dveh velesil na štiri oči pogovarjala o ureditvi kosovskega vprašanja), ne pride v stik z drugo zainteresirano mednarodno politično elito. Niti s predsednikom slovenske vlade Janezom Janšo, ne.