Pohujšanje v mestu šentloškem

Da bi se v mestu, ki je bilo nekdaj freisinško, dogajalo pohujšanje - to se pa res ne spodobi! V škofovsko mesto sodi pasijon, ne pa razne nečednosti. V tem, da jih ne dopušča, je loški župan spodobni naslednik nekdanjih loških glavarjev. A kaj, ko tudi Zlodej ne počiva in nejeverne podložnike zmeraj znova nagovarja v greh ...

Tisti, ki menijo, da v dobrih starih časih pred rdečo dobo v teh krajih ni bilo greha in grešnikov, se motijo. Grešilo se je že v škofovskih časih, pod »krivo palico«. Če beseda, ki jo je oznanjala ta, ni zalegla, so pa že takrat uporabljali tudi bolj ravno palico, pozneje izpopolnjeno v napravo z imenom pendrek. Sicer pa: ali je hotenje mladih po zabavi že samo po sebi greh? Nekateri slej ko prej menijo, da je. Tako je 1. februarja 1619 kranjski deželni oskrbnik Bernardin Barbo v Ljubljani posredoval tedanjemu loškemu oskrbniku Jakobu Faenklu ukaz kralja Ferdinanda, »da bi prepovedal mladeničem po Stražišču in Bitnjem ob nedeljah in praznikih pijančevati, igrati, plesati, preklinjati in prešestovati. Ako bi pa tega ne storil, moral bi plačati globe 50 cekinov v zlatu«. Ali so oni mladeniči pri svojem početju občevali tudi s kako sumljivo deklino, ni zapisano. Pijančevali, igrali in preklinjali so lahko sami, za ples in »prešestvovanje« pa so menda morali imeti tudi žensko družbo. (Da bi to počeli sami s seboj, nekako ne verjamem; in če bi, bi bil tudi to velik greh.) Fotografirati jih pri tem niso mogli, za dokaze je poskrbela vaška obrekovalna služba (VOS), ki je bila gotovo nadvse budna. Razlika z onimi časi je torej samo ta, da je moral takrat prvi mož loške oblasti iz svojega plačati globo višjim oblastem, ako ni poskrbel za red v svojem revirju. Sedanji to počne brez te grožnje, z dobrim namenom, da bi možnosti, ki jih ima Zlodej, že vnaprej zmanjšal.

No, resnici na ljubo: največja razlika med nekoč in danes je v tem, da se je takrat take grešnike bistveno strožje kaznovalo. Neki Ivan Baptistič (ime in priimek pričata, da je bil krščene sorte) si je za »prešestvovanje« zaslužil natezalnico in smrt. Njegov greh je moral biti res velik, saj je zanj izvedel sam škof Albert Sigmund v Freisingu in od loškega glavarja Ivana Jakoba pl. Wangnerekha zahteval poročilo. Spisano je bilo 6. junija 1655 na Loškem gradu, v povzetku pa se zadevni odlomek glasi: »Kar se tiče dvojnega prešestvovanja, kterega je bilo obsojenih pet ženskih oseb, omenja loški glavar, da je obsojeni in usmrtjeni Ivan Baptistič priznal še prej, preden je bil dejan na tezalnico, in tudi potem, da je grešil z rečenimi osebami. Glavar pravi, da je naznanil njegove (Baptističeve) izjave tudi mestnemu sodniku Juriju Fruepergerju, ki je potem zaslišal omenjene ženske, ktere so čez nekaj časa tudi priznale svojo krivdo. Glavar piše, da je nato ukazal sodniku, da mora izročiti te osebe deželni sodniji. Sodnik pa tega ni hotel storiti, pač pa se je vsled tega ukaza pritožil pri deželnem glavarstvu, katero je potem razsodilo pravdo na korist loškemu mestu …« (Vir: dr. Franc Kos, c. kr. profesor, Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja, Ljubljana, 1894.)

Žal iz tega pisanja ne izvemo tudi kaj podrobnega o tistem »prešestvovanju«, bilo bi gotovo zelo zanimivo branje. Razvidno pa je iz njega, da smo že takrat živeli v pravni državi: loška izvršna in pravosodna oblast sta prišli v konflikt interesov, v katerem je zmagala slednja. To se bere zelo sodobno. Povsem nepredstavljivo pa je današnjemu bralcu in gledalcu, da bi danes s smrtjo kaznovali tiste, ki grešijo. Ki pozno v noč veseljačijo v lokalu v ulici, ki se imenuje Šolska – v ulici torej, v kateri stoji šola, pa knjižnica in med njima še spomeniki loških velikanov. V ulici, po kateri podnevi hodijo nedolžni otroci in znanja željni občani. Ponoči pa tak greh! Ja, pa kaj, bi morda odgovarjal hudičev advokat. Saj je bilo ponoči, vrata zaklenjena in okna zaprta, šentloško mesto pa pogreznjeno v globok spanec. Zakaj pa ne kaznujete tistih, ki v zloglasni oddaji Big Brother seksajo vsem na očeh, pa se v vesoljni dolini šentflorjanski nad tem nihče ne zgraža, kaj šele, da bi proti dotični televizijski družbi ukrepal. Nastopajoče pa doleti kvečjemu javno nategovanje v medijih in po izločitvi iz oddaje počasna medijska smrt. Biti nategnjen in usmrčen v medijih pa je bistveno manj boleče od natezalnice in smrti, kakršno je doživel davno rajni in nedvomno grešni Ivan Baptistič.

Ja, časi se res spreminjajo. Greh pa ostaja in nastopa v vedno novih pojavnih oblikah. Zato glejte, rodoljubi doline šentflorjanske, da ga pravočasno prepoznate in primerno ukrepate. Mesto šentloško vam je lahko za zgled!