Rad sem v naravi, med drevesi

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: Gorenja vas-Poljane / / 05:00

Drevesa posebneži Poljanske doline je naslov knjige, avtorja Franceta Miklavčiča, ki naj bi kmalu ugledala luč sveta.

Poljane – »Za drevesa posebneže veljajo kriteriji, po katerih jih identificiramo. To so mesto rasti, oblika, dimenzija, starost, pričevalna pomembnost in podobno. Vsa ta drevesa imajo svojo težo. V osnovi obstajajo merila, ki so bila postavljena na gozdarskih študijskih dnevih leta 2004 z naslovom Debelo drevje v gozdu. Merila smo postavili zato, ker ni vsako drevo pri enaki dimenziji enako debelo,« pravi France Miklavčič, po domače Martinovc iz Dolenje Ravni, ki je popisal t. i. drevesa posebneže Poljanske doline. Je gozdar krajevne enote Poljane in se je posebnežev lotil izredno temeljito. Tako bo lahko kmalu izdal tudi knjigo.

Kje ste našli motiv za obsežen in temeljit popis posebnežev?

»V »firbcu«. Sem človek narave in vidim marsikdaj več kot drugi. Opazil sem drevesa nenormalnih oblik, izjemnih dimenzij, nenormalnih mest rasti in podobno. Ko sem prijatelje, znance peljal na Blegoš, sem jih ob takšnem posebnežu povprašal po mnenju. Opazil sem, da jim je zanimivo. Dolgo časa sem imel željo, da bi jih popisal in evidentiral tudi kot gozdar v službi. Zanimivo je, da je pred 20 leti kolega gozdar na grebenu proti Novi Oselici opazil lepe breze. Takrat niso bile nič posebnega, vendar jih je bilo veliko. Že videz mu je bil izredno zanimiv. V načrt je zapisal, da naj breze ostanejo. Danes so najdebelejše breze in nekaj posebnega. Lahko bi jih že posekali. Veste, da drevo lahko postane posebnež, je odvisno tako od gozdarja kot lastnika. Drevesa so najbolj ogrožena, ko dosežejo debelino 60 do 70 centimetrov, saj postanejo komercialno najbolj zanimiva.«

Ali bodo s tem popisom ti posebneži bolj zaščiteni?

»Zbiranja podatkov sem se lotil tudi zato, da bi drevesa nekako zaščitil, da lastnikom pokažem posebnost in pomembnost. Vendarle pa velja, da je drevo zaščiteno le toliko časa, dokler do njega ne pride lastnik z motorno žago. Ko se nekdo odloči, da bo neko drevo podrl, je konec. Najbolj so drevesa zaščitena, če lastniku razložiš, kaj ima na svoji zemlji. To jim nekaj pomeni!«

Katero območje ste zajeli s popisom?

»Osnova popisa je krajevna enota Poljane, ki pokriva območje od Loga proti Žirem in nekdanji italijanski meji. Meje nekako sovpadajo z mejami občine Gorenja vas – Poljane, zajet pa je tudi del občine Žiri (Koprivnik), nekaj posebnežev pa sem pobral tudi iz drugih enot, tako da lahko trdim, da sem popisal večino posebnežev iz Poljanske doline. Zanesljivo pa ne vse, saj se spisek še kar širi.«

Ali je posebnežev veliko?

»Zanimivo je, koliko drevesnih vrst je doseglo ali preseglo kriterije za evidentiranje. Za primerjavo naj povem, da so blejski gozdarji popisali Zgornjesavsko dolino in dobili 13 drevesnih vrst, na mojem terenu pa jih je že 31. Med njimi so tudi grmovnice. V popis sem vključil še tri rastlinske vrste, to so vrtnica, trta in bršljan. V Poljanski dolini imamo trto, ki je po premeru debelejša kot štiristo let stara trta v Mariboru, vrtnico, ki je bila debela dvajset centimetrov!«

Kaj vsebuje popis?

»Starosti nisem ugotavljal, saj bi moral drevesa navrtati, to pa bi ga poškodovalo in bi posledično lahko prišlo do propada. Vsa drevesa sem popisal po gozdarski metodologiji, to je katastrska občina, oddelek, parcela, nadmorska višina in GPS koordinate, da jih lahko poišče kdorkoli. Izmeril sem tudi obseg in premer drevesa, višino ter naredil kratek opis. Za vsa drevesa imam tudi fotografijo. Tako lahko vsakdo najde vsako drevo.«

Kateri so najbolj znani posebneži?

»Med najbolj znane posebneže je prav gotovo spadala spolovniška bukev iz Stare Oselice, ki je bila najdebelejša bukev v Sloveniji, morda tudi v Evropi. Zaradi gnitja in ogroženosti kozolca so jo morali lastniki požagati. Naj povem še zanimivost v zvezi s posebnežem. V Stari Oselici pravijo lenemu človeku, da je tako priden, da bi lahko leskove plohe skladal. Torej, delal nekaj, kar je nemogoče. Pa vendar imajo v Stari Oselici lesko debelo 39 centimetrov, iz katere bi lahko nažagali plohe! Evidentirano imam tudi najdebelejšo slovensko jerebiko, imamo smreko z 51 metri višine. Ni slovenska rekorderka, pa vendar je izredno drevo. Tu sta tudi dve mladi bukvi premera 63 centimetrov, ki rasteta druga poleg druge. Ob moji upokojitvi bosta prav gotovo največji na svetu, saj prirasteta po 20 centimetrov na leto! Takrat bosta visoki približno 45 metrov.«

Očitno je na Poljanskem veliko posebnežev, celo več kot drugod. Zakaj? Je zemlja tako dobra?

»Ne vem. Smisel vsega je genska zasnova. Ali bi jaz lahko zrasel 220 centimetrov, če bi imel veliko hrane? Ne. Drevesa posebneži so v primerjavi s človekom tako posebna, kot bi bil človek velik 220 centimetrov ali pa tehtal 250 kilogramov.«

Zanimivo je, da ste za nekaj posebnežev oziroma drevesnih vrst našli tudi kulinarično uporabnost.

»V kuhinji uživam. V knjigi Divja hrana sem našel zanimive recepte in sem malce preskušal, kot na primer, liker iz bukovega listja, marmelado iz smrekovih vršičkov pa črno trnje, letos sem kuhal marmelado iz lesnike in podobno. Odlično je.«