Ovire, na katere težko vplivamo

Besedilo: Janez Ferlic
Kategorija: Nasveti / torek, 13. februar 2007 / 05:00

Na poti k doseganju boljših športnih dosežkov včasih naletimo na ovire, na katere zelo težko vplivamo ali sploh ne moremo. Sprijazniti se je večkrat težko, a vedno obstaja možnost za nadaljnji športni razvoj.

Zanimiva in resnična je zgodba mladega tekača, ki na svoji športni razvojni poti ni več mogel napredovati kljub vsej svoji zavzetosti pri vadbi.

Niko se v mladosti ni kaj dosti posvečal telesni aktivnosti, bolj ga je zanimalo pohajkovanje ali prenajedanje pred televizijskim zaslonom, dokler ga povsem preprosto brcanje žoge nekega dne ni popolnoma spremenilo. Ko je občutil tisti pravi občutek po telesnem naprezanju z vsemi pozitivnimi učinki, je v svojem vsakdanjiku redno del prostega časa namenil teku. Kupil si je nove superge in z vso vnemo začel tekati, najprej malo, nato več in iz dneva v dan in meseca v mesec bolj intenzivno celo pod vodstvom trenerja in kmalu se je znašel tudi na tekmovanju, kjer se je pomeril z drugimi rekreativci in dosegel čisto spodoben čas. V kratkem je naredil velik korak naprej in bistveno izboljšal rezultat, kako leto zatem je bil ta še boljši, nakar se je vse skupaj ustavilo kljub še večjemu prizadevanju in močni volji. Začel je iskati vzroke, zakaj ne gre več naprej, zakaj ne hitreje in bolje in zakaj ne bo med tistimi, ki ga bodo na tekmi spoštovali in se ga celo bali. Želel si je postati vrhunski športnik, vendar mu to ni bilo dano. Kje je našel vzrok, zakaj mu ne gre več po načrtih? V svojih genih. Vse drugo se je v redu. Imel je voljo, motivacijo in zastavljen cilj, ne pa talenta, kakršnega imajo rekorderji in prvaki. Njegov oče s cigareto v ustih in steklenico piva ter uboga mama, ki težko hodi, mu nista posredovala talenta, kakršnega dobijo tisti najboljši. Ko je spoznal, da ne napreduje več, se je sprijaznil s tem, da njegov osebni rekord konec koncev niti ni tako slab, v uteho pa mu je bilo tudi to, da se je lahko postavil v prvo vrsto in vsaj za trenutek stal ob prvakih, in to ga je povzdignilo. Zadovoljen je bil s tem, kar je pač lahko dosegel, in se sprijaznil z resnico, da ne bo nikoli prvak ali rekorder.

Znanost pravi, da dednost vpliva na atletske rezultate, določene raziskave pa, da jih veliko močneje oblikujeta trening in motivacija. V kolikšni meri pa geni v resnici vplivajo na športne dosežke, ni točno raziskano.

Na oviro pa lahko naletimo tudi pri zdravstvenih težavah. Kaj lahko naredimo z mladim, nadarjenim plavalcem, ki ima slaba ramena? Sodobna medicina že v veliki meri pripomore, da se take stvari uredijo, včasih pa tudi ne. Ali bomo raje plavalca poslali na tekaško stezo, kjer ramen ne bo toliko obremenjeval kot pri plavanju. To je ena izmed možnosti, kjer se lahko najde »izhod v sili« in človek še vedno ostane v športu, kjer se lahko razvija. Prav tako pa lahko tekač, ki ima denimo pogoste in že kar kronične poškodbe kosti, ki mu lahko dolgoročno le škodijo, skoči v bazen, kjer ne bo obremenjeval kosti, kljub temu pa se še naprej razvijal, sicer v drugem športu, a pomembno je, da se giblje.